Lord Gampopa se je rodil v centralnem Tibetu, v Sewa dolini Nyela (Sewa Valley Nyel), leta Zemeljske Ovce, v letu 1079. Njegov oče je bil zdravnik, po imenu Wutso Gabar Gyalpo. Wutso Gabar Gyalpo je imel dve ženi, Yunlaza in Sangdan Dranma. Vsaka žena mu je rodila po enega sina. Gampopa je bil najstarejši sin. Njegova starša sta mu dala ime Dunpa Dharma Drak.

Ko je bil Gampopa še otrok, je pokazal niz sijajnih lastnosti. Njegov oče je bil moder v posvetnih zadevah, zato je Gampopo dobro izšolal in to predvsem v medicini ter govorništvu. Gampopa je v svoji mladosti pokazal veliko zanimanja za različne stvari. Zaradi tega navdušenja, predanosti in odprtosti do različnih stvari, so ga priznali kot velikega zdravnika in učenjaka že s 16 leti. Od različnih gurujev je sprejel tudi mnoga tantrična učenja Nyingmapa linije. Nekatere od transmisij, kot so Osnovna Tantra Guhyasamaja, Heruka Gyalpo, Shi Tro in Tantra Velike sočutnosti, so mu bila predana že v mladosti. Pod skrbnim vodstvom svojega očeta, je prav tako postal mojster v osmih vejah medicinske znanosti.

Z dvaindvajsetimi leti se je poročil s plemenito sestro mogočnega lokalnega kralja, Dharme Ö, ki je imela vse izvrstne lastnosti plemkinje. Bila je blaga oseba in lepa, elegantna, lepo vzgojena, energična, zvesta, ubrana v govoru in zelo inteligentna. Gampopa in njegova žena sta skupaj živela srečno. Čez nekaj čas sta tudi dobila dva otroka. Sina in hčerko.

Piše: Mateja Keber

(Šambre s Tobijevega foruma, julij 2005)
Resnična zgodba:

HAPIRU IN SAMOTNI JEZDECI

I. HAPIRU Zgodba sega daleč nazaj. Daleč pred čas življenja na Zemlji. Angeli so tedaj ravno prispeli iz Kraljestva v Omniverse, ki je bil zanje čisto nov. Niso se še znašli v tem, čemur rečemo 'praznina'. Veliko igrišče brez kreacij. Prostor, poln priložnosti za pustolovščine in raziskovanje.
Angeli so čutili izgubo Doma in jezo zaradi tega; spraševali so se, kaj naj naredijo, da se vrnejo Domov. Nekateri so poskušali najto pot nazaj Domov, toda sledi so bile zabrisane...

Majhna skupina angelov se je odločila, da gre raje naprej in razišče ta neznan prostor kot, da bi čakali ali se poskušali vrniti. To je bila prva skupina, ki je začela raziskovati omniverse. Imenovala se je Hapiru.

Hapiru je začela ustvarjati, dajati oblike energiji. Veliko se je naučila in dosegla veliko modrost.

Ostale skupine angelov pa so še naprej iskale pot nazaj Domov. Opazovali so Hapiru, ki je bila svetal in sijoč vzgled ostalim. Nekateri so Hapiru začeli zavidati to, kar ima. Poskušali so se infiltrirati v družino in ji vzeti energijo in modrost. Toda takrat jim ni uspelo. Mnogo članov angelskih družin je tedaj zapustilo svoje družine in se pridružilo Hapiru. Želeli so biti del te skupine, ki je šla naprej, raziskovala in katere člani so živeli mirno in ljubeče.

Tako je Hapiru rasel in rasel in mnogim angelskim družinam se je zdelo, da Hapiru postaja premočan. Ljubosumje se je sprevrglo v strah. Želeli so kontrolirati Hapiru. Začeli so se strašni napadi. Prvič, odkar so angeli zapustili Kraljestvo, so se naučili bojevati.
Hapiru se je naučila braniti pred napadi. To so bili časi vojne zvezd...

Tvoj poljub
Mi zadiši po rožmarinu,
Ko srce mi melješ
Tam nekje
V starem mlinu,

Kot snežinke sipko pada
In se vsipa v vreče,
Išče ščepec sreče,
Da je kar boleče...

Kdo bi vedel,
Da srce lahko,
Zdrobi se v prah
Kar tako...

Čez mlin kolesje
Časa steče,
Po njegovih kamnih
Več ne pada zrnje,

Dober dan ljubezen!
Danes ob morju,
ko zagledal sem te,
bila si kakor privid,
ki sanje uresniči,
angel moj.

Gledal sem te,
Kako po obali sprehajala si se.
Zame sijale so tvoje oči,
Ki zame bile so angelske,
Ko sonce je nate posijalo,
Zame bila si vse.

Prekratke bile so ure,
Ki tako hitro minile so,
A v mislih mojih je eno le vprašanje bilo,
Kako lepo bi tebe objeti bilo.
Pa podaril sem ti vrtnice te,
Da name spominjale bi te.

V današnji noči (če bo jasna) bo na nebu mogoče opazovati številne utrinke, saj bo takrat Zemlja zašla v glavnino meteorskega roja perzeidov. Prve perzeide je vsako leto mogoče opaziti že od srede julija, letos pa jih bo največ videti prav danes ponoči, ko bi jih po polnoči oz. v zgodnjih jutranjih urah v najboljšem primeru lahko našteli tudi med 50 do 100 v eni uri, je povedal astronom Herman Mikuž.

Vsem, ki bodo opazovali utrinke, astronomi svetujejo, naj se ozrejo proti severovzhodu in poiščejo ozvezdje Perzej, iz katerega vsaj na videz izvira meteorski dež. Perzej se ob polnoči nahaja tik pod dobro vidnim ozvezdjem Kasiopeja, ki ima obliko črke W.

Glas mi je prišepnil, da je v mojem primeru, če želim, da se mi želja izpolni, potrebno izpolnjevati tri P-je. To pa so:

ponižnost, potrpežljivost in poslušnost.

Ponižnost do božje volje, saj če pogledam nazaj, je bilo res vse prav, kot se je zgodilo, če z željami nisem izsiljevala. Ko pa sem na vsak način molila in prosila, naj mi izpolni željo, se je pa tudi zgodilo, da mi izpolnitev želja ni prinesla zadoščenja, niti veselja, kaj šele sreče, v smislu, kot sem pričakovala. Imela sem napačno predstavo, napačen vpogled v stvari, ki sem si jih želela. Nisem vedela za določene podrobnosti, ki so del tega, kar sem si želela, spregledala sem slabosti, saj nisem kot On imela celotnega vpogleda k stvari. Ko sem se jezila pred leti na Boga, da mi ne izpolni želje, da naredi po svoji volji, sem kasneje videla, da mi je bilo prihranjeno mnogo bolečin. Dobila sem možnost, da sem rasla v miru in njegovi svetlobi. Kaj pa sedaj, ko imam nekaj izkušenj, ko gledam nazaj, kako mi je izpolnjeval želje, ko sem ga prosila na način, da mi izpolni mojo voljo. Kaj sedaj? Koliko je močna moja želja, se moram vprašati? Vem, da nisem še tako duhovno zrela, da bi popolnoma zaupala v Njegovo voljo in se mu predala. Vem, da se moram še mnogo naučiti, a počasi grem naprej in se učim. Torej, razmišljam, kaj sedaj. Bogu povem za željo. Rekla sem povem. A sem odkrita do sebe in Njega, ne vem? Mislim, da ne. Prosim ga, naj mi izpolni željo. Pa se na tiho vprašam: je to prav zame, mi bo izpolnitev želje prineslo srečo in veselje? Je tisto, kar si resnično želim ali spet ne vidim tistega, kar "paše" zraven. Seveda ne vidim, vidi On od daleč, tako, kot vidi celoto. Ampak, joj. Jaz bi vseeno…. Prosim te v molitvi, da urediš Ti s to mojo željo. Lahko pa mi jo odvzameš, če meniš, da je Tvoja volja drugačna in da so Tvoji načrti z menoj drugačni.

Če zares želiš spoznati človeka, opazuj tri njegova središča, njegove glavne portale energije, odkoder se življenjska energija v tisočerih tankih kanalih razliva po celem telesu:

skladišče moči se nahaja v sončnem pletežu
skladišče čustev in čutenja se nahaja v srcu
skladišče vizij in ustvarjalnosti se nahaja v glavi

Potek tvojega življenja določa količina energije, ki jo lahko sprejmeš in uporabiš. Tvoja sposobnost doseganja ravnovesja med močjo, občutki in vizijo te naravno povezuje z vesoljem, z izvorom. In želje se porajajo, prepoznaš, kako jih je mogoče izpolniti, in njihova izpolnitev ti prinaša radost….

Življenje ljudi se spremeni le, če se spremeni njihova energija. Sami niti ne zaznavamo, da je z nami kaj narobe, ker ponavadi razčlenjujemo svet s pomočjo razuma, a duša kriči po svoji samouresničitvi, po tem, da bi se lahko kot ljubezen izrazila v snovnem svetu. Slikarju talent ne pomeni nič, ali pa samo breme, če nima platna in čopiča, s pomočjo katerih lahko izlije svoje navdihe, uresniči svojo vizijo. Enako je z dušo: ona uporablja naše telo za to, da bi lahko izrazila to, kar je – ljubezen. Duša kot taka ne more okušati ljubezni, ker je ljubezen sama… mora jo izraziti v snovnem svetu.

Najbolj pogosta vprašanja oseb, ki jih zanima Feng Shui, na mojih predavanjih, Mavričnih sobotah, Ezofestu, Mostu sočutja, Altermedu, simpozijih, sejmih ezoterike, delavnicah in intervjujih v preteklih letih ter na Tao forumu. Bila so preprosta, enostavna, zanimiva in sledeča:

52. Kako pa živite vi? Kako v vsakodnevnem življenju upoštevate zakonitosti Feng Shui in kakšne spremembe je Feng Shui vnesel v vaše življenje?

Živim v radosti obstoja, upoštevajoč združena načela obeh modrosti Vzhoda (večinoma) in Zahoda, ki mi daje harmonijo in vsakdanji mir. Zavedam se nove kvalitete, pridobljene iz izvorov energij, kot so: moje barve, teksture/oblike, materiali, hrana, smer spanja, smer potovanja, druženje z osebami moje skupine in previdnost v stikih iz nasprotne skupine. Upoštevam prisotnost različnih večplastnih energij Geomantije in vse, kar ponuja Feng Shui, do najmanjše potankosti.

Kot je rekel modrec, Carl Gustav Jung:

»Kitajska podoba trenutka zajema vse, prav do najzahtevnejše nesmiselne nadrobnosti, kajti šele vse sestavine skupaj, lahko dajo podobo trenutka, ki ga opazujemo.«

Prizadevam si biti v čudovitem miru znotraj mene. Redno vadim 12 let in več ur na dan. To je proces razvijanja in osvajanja potrpežljivosti, ki zahteva svoj čas in razumevanje. Rezultati so dobri in za mene prijetno presenetljivi. Lahko rečem, da sem zadovoljen in notranje izpolnjen človek. Našel sem svoj mir in dosegel boljše stanje zavedanja od prejšnjega. Ljubim in spoštujem to življenje in dih, ki se sprehaja po celem telesu. In je največje darilo človeku – z vdihom vnašamo Qi energijo.

Ko sem se prvič zavedal in imel tako edinstven pogled na življenje, sem bil obdarjen s čudovito izkušnjo, za katero sem zelo hvaležen. V meni se je rodila ponižnost, za katero nisem vedel da obstaja. Pri polni zavesti sem se dotaknil neskončnosti, »mesta« kjer je moj pravi dom. To energetsko izkušnjo želim podeliti z vsemi, ker čutim, da sem duhovno bogat in obdarjen z darilom Stvarnikovim za vse ljudi. Na nek način, vem za kaj gre v življenju. Jasno mi je moje poslanstvo. Bilo mi je odkrito in to darilo zelo spoštujem. Razumel sem ga z energijo srca. Veliko mi pomeni.

Jutranje nevzvalovano morje
je v lenobnem gibanju brusilo čas
in plivkalo po vrzelih spomina.
Zvoki flavte med morsko travo
so prebudili tkivo opoldanske pripeke.
On je gledal dozorel morski sadež
z logiko občutja v breztelesni igri luči.
S kvasom sle so morski valovi
pili Venero iz njegovih oči
in jo iskali v viharnem morju.
Božanska duša kot izvorni piš morja
se je skrila v krožni prostor školjke,
v katerem je sedela Afrodita.
Bil je kaos zametka plodnosti in modrosti
in Afroditin sin Eros se je spremenil v ribo
in izpolnil sirenine želje,
skrite globoko v nedrjih petja,
kjer dinamični plavalni dih
vstaja iz morja in se vanj potaplja
z obrazom svežine davnega spomina.

Obračam se k Tebi, ki Oče si naš,
ne kliči prehitro nad nas sodbe čas.
Skrenili s poti smo, ki dal njega dne,
po Kristusu sinu, si nam v srce.

Nam dušo prekrila črnina je zla,
slepljive strasti prikovale jo v tla.
Se zlila v pogubo kjer jaz je vladar,
v svetu materije našla je čar.

Kako prebuditi nam dušo zdaj to,
globoko ujeto v meseno telo.
Prepričanja polno, da to le velja,
kar čutov ji pet ugodja zazna.

Daj Oče nam kmalu spregledati že,
da k duhu se duši obrniti gre.
Duh vodi jo k polnosti kjer ta spozna,
da k Tebi želeti le smisel ima.

Miha

Svetovnega dneva mladih v Koelnu, ki bo potekal med 16. do 21. avgustom, se bo iz Slovenije udeležilo okoli 550 mladih, ki se jim bo pridružil koprski pomožni škof Jurij Bizjak. Po podatkih Medškofijskega odbora za mladino se bo večina romarjev z avtobusi na pot odpravila že danes zjutraj. Svetovni dan mladih ne bo le v Koelnu; od danes do 15. avgusta bodo potekali dnevi po škofijah, v okviru katerih bodo lahko mladi bolje spoznali Nemčijo in njene prebivalce, saj jih bodo v svoje domove sprejele številne družine in posamezniki.

Med mladimi, ki odhajajo na pot, je kar 150 takih, ki bodo kot prostovoljci pomagali pri izvedbi programa v Koelnu in bližnji okolici. 350 se jih bo udeležilo programa po škofijah v Stuttgartu, Muenchnu, Mainzu, Bambergu in Eichstattu, na zaključnem delu v Koelnu pa se jih bo pridružilo še 50 mladih rojakov. Udeležbo slovenskih romarjev koordinirata predvsem Medškofijski odbor za mladino in Skupnost Emanuel.

POGLAVJE 21

Ravanna vidi Jezusa v templju. Hillel zavzetemu pripoveduje o dečku. Ravanna najde Jezusa v Nazaretu in priredi pojedino njemu v čast. Postane Jezusov zaščitnik in ga vzame s sabo v Indijo, da spozna bramanizem.
1 Indijski kraljevski princ Ravanna iz Orisse, na jugu Indije, je prišel za praznike v Jeruzalem.
2 Premožen je in pravičen, zato s skupino bramanskih duhovnikov na zahodu išče modrosti.
3 Ko je Jezus stal med judovskimi duhovniki ter bral in govoril, ga je Ravanna poslušal in strmel.
4 Ko je povpraševal za Jezusa, kdo je, odkod je doma in kaj je, mu načelnik Hillel pojasni:
5 "Tega otroka imenujemo Zvezdo dneva z višav, ker je prišel, da ljudem prinese luč, luč življenja, da razsvetli človeštvu pot in da odreši svoje ljudstvo Izrael."
6 In Hillel pripoveduje Ravanni vse o otroku: o preroških napovedih o njem, o lepoti noči, ko je bil rojen, o obisku duhovnikov-magov;
7 o tem, kako je bil obvarovan pred spletkami zlobnih, o njegovem begunstvu v egiptovski deželi in kako sedaj s svojim očetom dela kot tesar v Nazaretu.
8 Ravanna je vzhičen. Zanima se za pot v Nazaret, da bi mogel iti in ga počastiti kot božjega sina.
9 S svojim blestečim spremstvom se odpravi in pride v galilejski Nazaret.
10 Najde njega, ki ga je iskal, ko je ravno zavzeto postavljal bivališče za svoje soljudi.
11 V trenutku, ko ga zagleda, se je Jezus vzpenjal po dvanajst stopenjski lestvi, noseč v rokah krog, kvadrat in sekiro.
12 Ravanna vzklikne: "Bodi pozdravljen, prvi med izvoljenimi sinovi nebes!"

Prevedla: Bernarda Pavko Prava

V razredu NoE smo zbrani in nežno nas dovolite vase, ne da bi vedeli, kaj bo prišlo danes. Na naših valovih energije prihajamo, že tedne prej smo bili z vami in zadnje dni, prav zdaj pa smo najbolj lahko z vami, saj sedimo prav noter, v vas. Tako ste se spremenili, tako daleč ste prišli, da dovolite polno utelešenje, tako ste se odprli in spustili strahove, da lahko brez strahu sprejmete karkoli. V svoj prostor lahko sprejmete nas, karkoli dovolite v svojo realnost, brez strahu, da vam bomo kaj vzeli ali vas odvrnili od česa. To je pravi znak božanskega človeka, ki uteleša...

Današnji šaud bo malo drugačen, odvisen pa je od vas; vse je odvisno od vas... Z vami smo Mark, Ohama, beli Orel, Quan Yin..., pa Marija, sveta ženska energija, materinska energija Mehike, kjer smo... (letno srečanje šaumber v Sant Feju). Vsa ta energija se zliva, da bi bila z nami v zadnjem šaudu serije Utelešenje Nove Energije... Zbiramo vašo energijo, vaše besede... - vaša energija, vaša zavest je to. Že naprej čutite, kaj bom rekli, ker v teh besedah ste vi. Za ta šaud sta napisana dva scenarija, ni pa še odločeno, kaj bo prišlo skozi. En scenarij vam bomo posredovali, ne oba - kateri bo to, pa je odvisno od vas. Naj vam bo jasno - od vas je odvisno. Globoko vdihni....

Namaste..... !! (Vstopi Kuthumi in prekinja Tobija, užaljen, ker ni bil povabljen na Konferenco v Santa Feju J) Ne morem si predstavljati srečanja šaumber, na katerega nisem povabljen, zato sem prišel sam in obljubljam, da bom naredil svojo delavnico, povezano z lastno vrednostjo. Tako slabo se počutim, ker so me zanemarili. Sredi zime bo ta delavnica in to v Clevelandu in naprej povem, da bo zelo draga. Zato, da se boste nekateri počutili izločeni, ker ne boste mogli sodelovati, tako kot jaz zdaj. Po opravljeni delavnici boste dobili potrdilo, da ste uradni Srečko...

Jul 18 – Zakaj sodimo ljudi po njihovi embalaži?
San Cristóbal de las Casas – Las Margaritas, Chiapas, México
00:30

Danes je za mano dolg dan in precej dolga pot. Ko sem prispel v mestece Las Margaritas, sem lastnico ene izmed majhnih trgovin ob cesti vprašal za pot do skupnosti Zapatistov. Rekla mi je, da je bolje, če pot nadaljujem jutri in mi ponudila prenočišče v svoji hiši.

"Veš, guerro (tako Mehičani kličejo nas, bledoličneže), zdaj smo vsi zbrani okrog tebe in ti ponujamo gostoljublje in vso našo pozornost. Verjemi mi, da če bi nas za prenočišče prosil kdo od okoliških indijancev, ga verjetno ne bi imeli niti za mar," je rekel gospod Raul, ki je prišel na obisk s svojo ženo in videl mene, kako sedim zunaj na blazini in okrog mene 15 ljudi.

To je po mojem mnenju eden od obrazov sveta, ki odseva našo nedoraslost. Naša družba še vedno ocenjuje ljudi po zunanjem videzu, barvi kože in barvi oči. Še vedno je v svetu nenapisano pravilo, da smo ljudje bele polti, modrih oči in simetričnih obraznih potez vredni več.

Danes je moderno govoriti in pisati o modrosti
in razpravljati o tem, kdo je, ali kdo ni moder,
vendar pa se najprej vprašajva,
ali sploh imava isto izhodišče za to besedo: modrost

SSKJ na katerega se danes že mnogi sklicujejo,
ima včasih za kake izraze osupljivo dobre razlage,
včasih pa tudi slabe.

Prepričan sem, da bo prišlo v SSKJ še do revizije,
vsaj v razlaganju tistih pojmov,
ki bistveno odstopajo od razumevanja določene besede,
v drugih jezikih predvsem angleščine, ki je postala svetovni jezik.

Vrniva se k modrosti.
Veliko ljudi modrost povezujejo z bolečino,
češ da človek lahko postane moder samo preko trpljenja.
Pozneje bom razložil zakaj je to mnenje zmotno.

Piše: Primož Škoberne

Če je naš prijatelj otožen, ga vprašamo: "Kaj ti leži na duši?" Ljudi označujemo takole: "Kako dober je ta človek po duši, tisti pa ... Ali sploh ima dušo?" In ko nekdo premine, pomislimo: "Dušo je izpustil." Kaj si pravzaprav predstavljamo pod dušo? Kaj je duša? Kakšno vlogo ima v človekovem življenju?

Dušo ali Psiho so v grški mitologiji upodabljali kot lepo, nežno deklico, ki ima metuljeva krila. Stari poganski narodi so verjeli, da je duša kot nekakšen notranji človek, ki v snu med sanjanjem leta naokoli, ob smrti pa povsem zapusti telo. Dokler je v telesu, je človek živ, ko pa za zmeraj odide, pa premine. Iz krščanskega izročila se je ohranil slikovit opis, da je človek postal živ šele, ko mu je bil 'vdahnjen v obličje oživljajoči duh'.

Sama beseda duša (pa tudi duh) ima isti koren kot dih. Stara ljudstva so si potemtakem kot dušo predstavljala tisto, kar od znotraj oživlja človeka. Kot veter veje skozi liste, da trepeta, tako človekova duša diha skozi človeka in ga oživi, da se giblje, govori, čuti.

Malokje beremo o svoji identiteti, da smo Slovenci narod kmetov. Da, Slovenci smo bili v naši preteklosti pretežno narod kmetov. Naši predniki so obdelovali polja in živeli z naravo. Obdani z živim svetom rastlinstva in živalstva sredi zmernega podnebja so prebivalci v tem podalpskem in obmorskem prostoru ukoreninili svoj čut do kmečkega življenja. Pred nami se razprostirajo polja, travniki in gozdovi s tisoči in tisoči življenj in rastlinskih vrst. Naši predniki so to zagonetno členovitost narave občudovali in jo znali negovati, obdelovati in izkoristiti za svoje potrebe. Pri naših prednikih se je ta občutek naravne lepote prenašal iz roda v rod, v njih so rastline dremale in živele svoje življenje tudi v slovenski duši.

Kdor opravlja kakšno fizično delo na prostem in ima neprestano stik z naravo, ima drugačno telo in dušo od tistega, ki celo življenje iz generacije v generacijo presedi v zaprtih prostorih, v tovarnah, rudnikih, pisarnah itd. Ta miselni pristop, ki ga ima človeško telo do dela, ima za posledico, da človek doživlja svoje telo in dušo kot situacijo, ki ga motivira za takšno ali drugačno ravnanje. Kar delamo, delamo z zavestjo, z določeno stopnjo izurjenosti in dodajamo delu vrednostno zavest delovanja. Slovenska duša se je že od nekdaj nagibala k ljubezni do zemlje. V najgloblji notranjščini slovenske duše je torej prostor, ki se po svoji izvornosti oduševlja nad zemljo, saj kmečki človek s svojo gensko kodo še vedno doživlja naravo v vsej lepotni luči, brez okrnitve, tudi eksistencialno. To antropološko dimenzijo na čutno-duševni ravni slovenski človek doživlja tako, ker ima bližinski čut in urejajoč princip zavesti, povezan z njegovo vzgojo in adaptacijo zemlji in naravi. S svojim instinktivno kompenzacijskim gibanjem iz vitalnih globin kmečke zavesti se doživlja varen in srečen le v stiku z naravo, ker je le-ta bila od nekdaj temeljni pogoj njegovega obstoja.

Svetlobo ustvarja vir svetlobe, na primer žarnica ali žareča snov. Meritve kažejo, da fotoni v praznem prostoru zapustijo vir svetlobe s hitrostjo 2.99792 108 m/s. To hitrost označujemo s konstanto "c" in jo imenujemo svetlobna hitrost.

Začetki merjenja hitrosti svetlobe.

Danski astronom Romer je kot prvi že leta 1676 na osnovi opazovanja Jupitrovih lun izmeril hitrost svetlobe.

Leta 1850 je hitrost svetlobe izmeril Fizeauje na osnovi svetila, zobatega kolesa in ogledala. Meril je koliko časa rabi svetloba, da preleti od izvora do ogledala na neki oddaljenosti, se tam odbije in vrne na izvor.

Hitrost svetlobe med mirujočim se svetilom in ponorom

Meritev hitrosti svetlobe med mirujočim izvorom svetlobe in mirujočim ponorom, je bila kasneje ponovljena in potrjena na več načinov.

Hitrost svetlobe je torej dovolj natančno izmerjena v istem sistemu opazovanja, kjer svetilo in ponor mirujeta.

Na večji problem pa naletimo, ko želimo izmeriti hitrosti fotonov, ki prihajajo iz hitro gibajočih se tujih galaksij.

Življenje ti praviš le eno imaš,
ki v smrti utopi se, da to le poznaš.
Kaj storil si napak, si storil sploh kaj,
če On je zakaj tebi žalostni kraj?

Razum ni, ki tebi razkril bi lahko,
skrivnosti življenja zavito v Nebo.
Popolnosti Njega, dojeti tako,
da v krhki besedi ujeto bo to.

Pojdiva zdaj brat tja preko meja,
na travnik kjer pesem ljubezni igra.
Pesem, ki tvoje srce jo pozna,
srce, ki odgovor za tebe ima.

Življenje je večno, ki v Bogu živi,
le sanje so to kar minljivo se zdi.
Izroči se Njemu, ki bdi nad teboj,
le strah ti veli, da smrti se boj.

Miha

Čemur se ne moreš izogniti, sprejmi.

kitajski pregovor

Igor Kononenko

Sv. Frančišek Asiški (?1182-1226)
Blaženi, mojster ponižnosti, utemeljitelj frančiškanskega reda menihov.

Rodil se je v Assisiju v Italiji. Oče je bil bogat in ugleden trgovec, mati pa iz plemiške rodbine. Preživel je brezkrbo in veselo mladost. Kmalu je začel sanjariti o slavnem viteškem življenju, hkrati pa je živel uživaško in razsipniško. Leta 1204 je bil v vojni med mesti Perugio in Assisi ujet in je preživel celo leto v ujetništvu. Leta 1205 je doživel duhovno videnje, ki ga je spreobrnilo. Zavedel se je, da človek ni nič drugega na tej zemlji kakor romar in bežen gost, ki tava med življenjem in smrtjo, nikdar gotov imetja. Odtlej je iskal nov, globji smisel življenja. Začel je živeti za uboštvo, molitev in ljubezen do bližnjih. Prodal je vse svoje imetje in izročil denar duhovniku za obnovo cerkvice. Moč njegove ponižne ljubezni ga je gnala celo k najbolj zavrženim in poniževanim - gobavcem je bil privržen s posebno ljubeznijo. Ti izobčenci so poplačali njegovo neutrjeno srce, ki je večkrat obupavalo, s tako nežnimi izrazi hvaležnosti, da ga je to okrepilo in je v njih našel resnične tolažnike, medtem ko so ga njegovi prijatelji, pa tudi njegov oče in brat, zmerjali z norcem. Oče se ga je v hudem ogorčenju odrekel in ga razdedinil.

Živel je kot puščavnik in pomagal je pri obnovi cerkvice. Začel je pridigati. Po deželah se je širil njegov glas, blag in močan kot klic k ljubezni ali vabeč spev, ki je dramil sveto hrepenenje in polnil brezštevilne in zablodele duše s svetlobo ljubezni. Njegova pridiga je bila drugačna od pridig duhovnikov, kajti njegovi učitelji in vzorniki niso bili iz knjig, ne cerkveni učeniki, pridigarji ali retorji, temveč njegovo preprosto, goreče srce in ptice pod nebom in pesmi potujočih pevcev. Leta 1208 so se začeli okoli njega zbirati privrženci in sčasoma je bratovščina, ki je vztrajala v Kristusovem ubožtvu (red menihov, ki ga je, po Frančiškovi smrti, poznejši papež Gregor IX. organiziral v frančiškanski red), začela vzbujati občudovanje in ganjenost, kar je šlo v nos lokalni duhovščini. Frančišek je to občutil kot breme in odgovornost, zato se je skupaj z bratovščino leta 1210 odpravil v Rim. Tam je naletel na čudenje, nasprotovanja in hude dvome, vendar je s svojo iskrenostjo in ponižnostjo vzbudil občudovanje. Ker ga je podprl tudi kardinal Giovanni, se papež Inocenc III ni več upiral in je Frančiška blagoslovil in mu dovolil, da svoje dotedanje delovanje in pridiganje nadaljuje. Frančišek je potoval po vsej Italiji in oznanjal evangelij. V svojih romanjih je prišel vse do Maroka in na Orient. Leta 1212 je osnoval tudi skupnost sester. Leta 1224 je ob nekem videnju dobil Kristusove rane. Hudo je zbolel. Navzlic bolečinam se je nenehno smehljal, slavil in hvalil Boga, in kadar je ležal sam in oslepel v svoji koči, je pel zanosne pesmi. Ko je začutil, da se mu bliža konec, je naročil, da so ga med velikimi bolečinami prenesli v njegov Assisi. Umrl je 3. oktobra 1226, proti večeru. In v trenutku, ko je preminil, se je spustila na streho njegove koče velika jata škrjančkov, ki so se oglasili z glasno pesmijo. Dve leti po fizični smrti so ga proglasili za svetnika.

Spominjam se, da sem kot otrok velikokrat naredila nekaj, potem pa zbežala. To je bilo kot neka nagonska sila, ki me je potegnila stran, da se zaščitim, pred posledicami. Beg kot nemoč, kot boj za obstanek, pa se pri odraslemu človeku kaže kot neodgovorno ravnanje. Tak posameznik se ni pripravljen soočiti s posledicami svojih dejanj. Če je delal nekaj slabega, se želi izogniti, tako da zbeži, če je delal dobro, nima samozavesti in je prestrašen, da morda pa le ni tako dober kot misli, da je.

Mnogo je danes zakonov, ko se partnerja ne moreta dogovoriti o skupnih stvareh, pa gresta raje narazen. Nič ni bolj preprostega kot oditi, z novo osebo bo sigurno bolje, me bo bolje razumela in bo po "moje". Tako razmišlja veliko zakonskih partnerjev, zapusti družino in živi z novim partnerjem "od začetka". Vsa zgodba pa se kmalu ponovi. Ponovno je taka oseba soočena z preprekami, nalogami, ki jih mora rešiti, na način, ki ni enostaven. V delo je potrebno vložiti nekaj truda, ljubezni, potrpežljivosti in sprejemanja. Razlika je le v tem, da je naloga, ki bi jo morali opraviti že prvič, v družini, s partnerjem, tokrat težja, čeprav na začetku ni bilo videti. Ali bomo spet zbežali?

Tako nekako potekajo ločitve družin, ki jih sestavljajo nezreli, odrasli, neodgovorni ljudje, posledice pa nosijo otroci, ki so prepuščeni enemu partnerju, ter k drugemu hodijo le občasno, če imajo srečo.

Znanost in Religija

Naše celotno spoznanje in znanje počiva na izkušnji, ne glede, kaj si mislimo o tem. To kar nazivamo z izvedenim znanjem, v katerega gremo od posameznosti k splošnemu ali obratno od splošnega k posameznemu, ravnotako ima osebno izkušnjo za osnovo. Kar imenujemo ekzaktno znanost, ljudje v njej lahko najdejo resnico, ker se ta sklicuje na osebne izkušnje vsakega posameznika. Znanstvenik nam ne reče, da moramo a priori verovati v nekaj, kar nam predoča temveč, da ima določene rezultate, ki izvirajo iz lastnih izkušenj in ko jih razdelamo, pridemo do skupne izkušnje.

V vsaki egzaktni znanosti obstaja ena in edina skupna osnova vsemu in tako lahko takoj zagledamo resničnost ali pa lažnost zaključkov kateri sledijo. Sedaj se, a ne brez razloga, postavlja vprašanje: ali ima religija takšno osnovo ali je nima. Moramo vam odgovoriti na to vprašanje pritrdilno in odklonilno. Namreč pri religiji kakršna se pripoveduje po celem svetu, se jo prikazuje tako, kot da je osnovana na veri in verovanju; čeprav v resnici v večini primerov se sestoji iz različnih skupin teorij. To pa je ravno razlog zakaj pride do razlik med religijami. Te teorije so ponovno zasnovane na verovanju in tu se krog zaključi.

Nekdo reče, da obstoja neko Veliko Bitje, nastanjeno nekje v višinah od koder upravlja s svetovi in da on zahteva, da mu mi verujemo izključno zaradi avtoritete njegove trditve. Na isti način lahko imamo sami svoje ideje za katere zahtevamo, da drugi verujejo v njih. Če pa nas vprašajo za razlog tega verovanja, jim ga ne moremo dati, ker ga nimamo.