V petek se bo pod šotorom v parku Finžgarjevega doma na Opčinah pri Trstu začela jubilejna štirideseta izvedba študijskih dnevov Draga 2005, ki jih prireja Društvo slovenskih izobražencev (DSI) iz Trsta. V soboto bo na istem kraju potekal tudi sklepni del Drage mladih, ki ga prireja vrsta mladinskih organizacij iz Slovenije in zamejstva. Prireditvi so predstavili na ponedeljkovi novinarski konferenci na Opčinah.

Piše: Miran Zupančič

Pred nekaj dnevi je prispelo pismo mojega starega prijatelja na moj e-mail.
Dragi prijatelj…!
Zadnja leta in čase močno premišljujem o naši generaciji iz šestedetih-sedemdesetih. Se še spominjaš tega obdobja? Tedaj smo bili že na »poti«. Naša »pot«je bila življenjski občutek cele generacije. Svoboda, ljubezen, enakost, mir, to so bile naše vrednote, naši ideali. Iskali smo višjo zavest, drugačen svet. Otroci cvetja so nas imenovali.

Da, uh, upirali smo se svojim staršem, ustaljenim navadam družbena reda. Uprli smo se svojim staršem, ker nismo hoteli živeti tako kot oni, zaplombirani v družbeno obliko, ki je temeljila le materializmu, zgolj na dobičku in dosežkih. Dušilo nas je in čutili smo ozkost, utesnjenost, manjkal nam je zrak, da bi ga svobodno dihali. Puščali smo dolge lasje in s tem puščali naravi prosto pot. Naši lasje so nam bili simbol našega načina življenja, prepoznavni znak pripadnosti: naj se zgodi-naravno, preprosto, svobodno! Naivno smo se zanesli na naravo in v sebi upali, da nas bo popeljala k cilju po katerem smo vsi hrepeneli. K cilju človeškega poslanstva.

Takole ko berem razne nestrpne in pogosto tudi sovražno nastrojene prispevke v zvezi s krščansko religijo, sem razmišljala kaj te ljudi žene naprej, da se izrekajo o drugem eksistencialnem »modusu vivendi« drugače mislečih na takšen neprimeren, pogosto primitiven in tudi sovražen način. Da so neverujoči ateisti, vemo. Vendar pri tem sem se spraševala v kakšni obliki se pri nas pojavlja, oglaša in deluje ateizem.

Ateizem dobiva razsežnosti ideologije, zato ker se ne pojavlja zgolj kot svetovnonazorska opredelitev posameznika s pravico do neverovanja, temveč deluje tudi organizirano v vlogi napadanja verujočih in hoče s svojimi prikritimi politčnimi sredstvi in cilji reducirati družbeno zavest in filozofijo na marksistično ontološko pojmovanje družbene stvarnosti z vsemi idejami, ki se hočejo restavrirati kot nekdanje sovraštvo do drugače mislečih in se zato od klerikalizma, ki izrablja vero za politične namene, ne razlikuje. Nad verujočimi se kar naenkrat pojavijo razmere, kot da bi bile povsem odtrgane od ustavnih svoboščin pravice do veroizpovedi in verskega združevanja, več kot jasno pa je, da te razmere ustvarjajo čustva ljudi, ki jih nekateri radi razpihujejo.

Življenje

Mnogim ljudem je bilo rečeno, da je, Kar Bog hoče, da bo življenje šola, kraj učenja, čas preizkušenj, kratka in dragocena priložnost, da popeljemo dušo nazaj v nebesa, nazaj k Bogu, od koder je prišla.
Mnogim ljudem je bilo rečeno tudi to, da se prava radost začne, ko se življenje konča. Celotno življenje naj bi bilo uvod, predhodnik, oder, na katerem duša oblikuje svoje izkušnje večnosti. Torej bi življenje morali živeti z eno nogo v Posmrtnem življenju, ker vse, kar si prislužimo sedaj, bomo izkušali večno.

Mnogi ljudje verjamejo, da je Kar Bog hoče, da bi razumeli, da je življenje sestavljeno iz tega, kar ljudje lahko vidijo, slišijo, okušajo, dotikajo in vohajo - in ničesar drugega.
Eden izmed izidov tega učenja: Ljudje verjamejo, da življenje ni preprosto, niti ni namenjeno, da bi takšno bilo. Je konstantna borba za obstanek. V tem boju velja vse, česar ne moremo zaznati s svojimi petimi čuti, za ''nadnaravno'' ali ''okultno'' in po tem sodeč, pade v kategorijo ''spletkarjenja s Hudičem'' in med ''Satanova dela''.

Za varnost otrok in mladoletnikov v prometu so odgovorni predvsem starejši - ponavadi starši, ki otroke vozijo brez uporabe ustreznih otroških sedežev in nepripete z varnostnim pasom, opozarja policija na spletni strani. Otroci in mladoletniki so namreč najpogosteje udeleženi v prometnih nesrečah kot potniki, saj jih je za posledicami prometnih nesreč v lanskem in letošnjem letu umrlo 17, kar znaša 63 odstotkov vseh umrlih iz omenjene starostne skupine.

Ko sem bil mlad in svoboden
in je bila moja domišljija brezmejna,
sem sanjal, kako bi spremenil svet.

Nato sem odrasel in dozorel,
pa tudi spoznal,
da se svet ne bo spremenil.

Odločil sem se, da se bom zazrl bliže
in bom spremenil le svojo domovino.
A tudi to ni bilo mogoče.

Postaral sem se in si v zadnjem,
obupanem poskusu prizadeval
spremeniti le svojo družino,
tiste najbližje,
a žal sem spet naletel na gluha ušesa.

V duhovnosti je človek vedno le na poti, nikoli na cilju. Kdor začuti, da je že zelo popoln, se je s tem pomaknil daleč na začetek, če ne celo obrnil v smer proč od duhovnosti, kajti čim bolj je človekov duh znotraj razsvetljen, tem bolj opazi, kaj je treba še urediti in narediti. Tema je predena sama vase, luč pa ne gleda svoje svetlobe, ampak sveti drugim.
(neznani avtor)

ANAHATA

Sredi Ljubljane, pa vendar umaknjeno malce iz prometnega hrupa, smo v kletnih prostorih na Taboru 6 odprle sobico z imenom Anahata. In zakaj ime ravno srčne čakre za to majhno sobico?

Zato, ker se zavedamo, da je pomembno v svetu konfliktov doseči notranji mir, optimističnost, pomiritev s samim seboj in okolico. To pa se zgodi v srčni čakri, ko dosežemo popolno zaupanje in notranjo predanost. Rade bi ljudem približale resnico “ves svet je v meni” oz. “jaz sem v vsem”. Da je že od vekomaj znotraj nas ta božanska iskra in se moramo tega samo zavedati. Kakor pravi Guru Amar Das “Znotraj njega prebiva veliko Transcendentalno Bitje, toda nevedni človek tega ne ve in ga išče zunaj”.

In pomiritev in sprostitev ponujamo na več načinov: z masažami (klasično masažo z aromaterapijo, tuina masažo, masažo z kamni), pogovori (mentalno svetovanje ) z terapijami (bioenergije in rekija) z sprostitvenimi tehnikami za dušo in telo (joga, tai-chi), z tedenskimi meditacijami, z iniciacijami v Reiki - sistem naravnega zdravljenja in duhovnega razvoja, z organizacijo raznih tečajev (pomlajevalna masaža obraza, masaža dlani, kristaloterapija, zdravljenje z zvokom, osnovami za uporabo nihala.......), vse z nameno, da nesebično pomagamo drugim pa naj gre to za omilitev bolečin, sprostitev telesa, pogovor ali pomoč na duhovni poti samorazvoja.

Ljubljanski živalski vrt bo septembra ob popoldnevih pripravil različne delavnice, na katerih bodo udeleženci spoznavali svet narave in živali. Jesenske delavnice se bodo začele prvi šolski dan, in sicer z delavnico Ohranimo želve, na kateri bodo udeleženci primerjali kopenske in vodne želve, ob tem pa bodo spoznali edino slovensko domorodno vrsto - evropsko močvirsko sklednico. Program bo potekal v vsakem vremenu, so sporočili iz živalskega vrta.

Življenjski prostor starca se je skrčil na majhno stanovanje v vrhu stolpnice. Še za kratek sprehod se je vedno redkeje odločal. Kar ga je še vezalo na zunanji svet, je bil le balkon in televizor, pa le tega je vklopil zgolj za poročila ali kakšen prispevek o naravi.

Vedel je, da mu nikamor več ni treba iti, da je že tam. Zavedal se je tudi, da je veliko poti naredil brez potrebe, da je bil vedno TAM, pa kjerkoli je že bil.

Ne, dolgčas mu ni bilo. Na balkonu je imel manjši teleskop. Iz stolpnice je bil precejšen del manjšega mesta kot na dlani: cerkev, spominski park (nekdanje pokopališče), magistrat, klavnica - vsi kraji, kjer se je kaj dogajalo. Seveda se je ponoči videlo tudi zvezdno nebo v neizmernem vesolju.
Edino delo, ki mu je še ostalo, je bilo krmljenje golobov. Škoda se mu je zdelo hrane, ki mu je ostajala, pa nekaj zrnja je tudi kupil. Sostanovalci so se nekaj časa jezili, a so se umirili, saj čudaku ni prišla nobena beseda do živega.

XI.
CAPH
JEZUS ŽIVI IN DELUJE V EGIPTU

POGLAVJE 47

Jezus z Elihujem in Salomo. Poroča o dogodkih na svojih potovanjih. Elihu in Salome slavita Boga. Tempelj v Heliopolisu sprejme Jezusa za gojenca.
1 Jezus je prispel srečno v deželo Egipt. Ni se ustavljal ob morju. Gnalo ga je v Zoan, kjer sta bivala Elihu in Salome, ki sta v svoji sveti šoli pred petindvajsetimi leti poučevala njegovo mater.
2 Ob srečanju so bili vsi trije veseli. Ko je Marijin sin zadnjič videl svete gaje, je bil malo dete.
3 Zdaj pa je bil mož, dozorel po vsakovrstnih udarcih; učitelj, ki je vzgibal množice številnih dežel.
4 In Jezus je postaranima učiteljema povedal vse o svojem življenju: o svojih potovanjih v tujih pokrajinah, o srečanju z duhovnimi mojstri in o prijaznem sprejemu množic.
5 Z veseljem sta Elihu in Salome poslušala njegovo zgodbo. Povzdigujoč oči k nebesom sta molila:
6 "Naš Oče-Bog, naj gresta zdaj tvoja služabnika v miru odtod, ker sta videla Gospodovo veličastvo.
7 In sva govorila z njim, poslancem ljubezni in miru na zemlji, blage volje ljudem.
8 Po njem bodo blagoslovljeni vsi narodi zemlje, po njem, Emanuelu."

Žvečilni gumiji in lizike lahko utrujenim voznikom izboljšajo reflekse, trdijo španski znanstveniki z univerze v Zaragozi. Študija je zajela 40 voznikov, ki niso spali 19 ur, testirali pa so jih v kabini, ki simulira pogoje vozila v gibanju.

Vozniki, ki so imeli v ustih žvečilni gumi ali bonbon, so hitreje odreagirali v 67 odstotkih primerov.

Duša.
Kaj je to?
Vedno sem mislila, da ima dom lahko le v meni.
Je jaz?
Kaj je jaz?
Preveč vprašanj za preprosto filozofsko glavo,
ki pripada meni.
Filozofija je telovadba,
z vprašanji in odgovori,
ne védenje.
Tisto noč je moja duša postala dejanje
in dajanje.

Plesala sva najin ples Šivarašašu.
Srce na srce.
Ti Šivaraša, jaz Šašu.
V tebi je bilo nekaj
demonskega.
Kot da bi me hotel použiti.
Bolje, da ne bi vprašal.
Tvoj obraz trd,
ko si izgovarjal.
Vedel si, da izziv vedno sprejmem.

Nedaleč od znane brazilske plaže Copacabana je 80-letna Brazilka iz svojega stanovanja dve leti opazovala in snemala razpečevalce mamil, nato pa 22 filmov predala policiji. Ta je na podlagi posnetkov začela obširno akcijo.

Londonski živalski vrt je ta konec tedna za kratek čas dobil nove prebivalce, vendar to niso neke nove živali, temveč pripadniki človeške vrste. Podaljšani vikend zaradi nedelovnega ponedeljka je uprava namreč sklenila izkoristiti za spremembo vsakdanjika, in sicer s predstavitvijo "krdela homo sapiens", ki bodo začasno zasedli prostor medvedom.

Dragi mi!

Tako je bilo:
V neki vasi, v Ašramu, sta živela samorealizirani učitelj in njegov učenec. Le-ta je z veliko pozornostjo poslušal besede svojega učitelja in se trudil, da bi jim sledil kar se le da natančno. Guru vakjam - dobesedno upoštevanje učiteljevih besed, je bilo za učenca najvišji zakon.

In kaj mu je guru govoril? Isto kakor vsi svetniki in učitelji govorijo od vekomaj ljudem:
- V vsakem živem bitju se nahaja atma, posamezna duša je isto kakor Bog sam. V vsakem bitju, ki se premika in v tistem, ki se ne premika, je treba videti Boga.

Ko pisanje ne obvladuje pamet, temveč ga nosi zanos sovraštva in podcenjevanja, pisec pri tem uporablja izraze, ki se ne nanašajo samo nanj, se kolovrat vrti dalje in to je priučena obrt, ki ji pravimo deseminatorstvo in ne duhovnost.

Kako dostojno upokojiti ideje, ki se kar naprej ponavljajo, da se smiselni naboj tistega, kar je enkrat dvakrat, vendar ne tisoč krat zapovrstjo povedano, ne bo izpraznil.

Kako doseči, da besede ne bodo postale v rokah deseminatorja nesmisli.

Kako nagnjenje do spritualnega misticizma poučiti, naj se deseminatorstvo izčisti z novo, čisto, oživljajočo življenjsko silo; kako doseči, da tisto, kar je bilo desetletja v gubah skrito in prikrito kot bolečina, pride bolj izčiščeno na dan, da zasede častno mesto in ne mesto v kotu, v preddverju duha.

Dolgoletna molža koz je 93-letni Soji Popovi iz Litve močno koristila. To je občutil neki ropar na lastnem mednožju.

Ko je Soja odprla vrata dvema mladima moškima, sta jo ta podrla na tla. Vendar se Soja ni dala. Z rokami je zagrabila mednožje enega izmed napadalcev in 'stisnila z vso močjo in kolikor sem zmogla'.

Srce zaigra, ko premaga in spozna,
ko ve, da je le ljubezen nekaj, kar velja.
Preglasi zvonove in največji hrup,
za vedno odidejo skrbi in obup.

Ljubezen je moč, je mir in pogum,
ki ga nosi človek seboj, kot svoj razum.
Ko pa izgubiš razum in občutek,
takrat izgubljen je vsak lep trenutek.

Razum kot povezan s srcem je to,
kar človek ne sme nikdar izgubiti,
kar mora zavedno si ohraniti,
da ne premaga ga strast in zlo.

V univerzumu in na zemlji ni nič dobro in nič slabo. Vse samo je. Univerzum in zemlja sta kakršna sta in predstavljata virtualno okolje ustvarjeno na višjem nivoju v katerem poteka kreacija na nižjem nivoju. Zato je trditev, kot je zdravljenje zemlje, na nek način nemogoča. Zemlja in vse ostalo na njej je lahko bolna samo s perspektive opazovalca, same zemlje pa se to v resnici ne dotakne. Z njo ni nič narobe. Ko je bila v stanju ognjene krogle je bilo to zanjo v redu, ko je bila cela prikrita z morji je bilo to zanjo v redu, sedaj, ko po njej živi nekaj bitij je to zanjo v redu in, ko jo bo požiralo sonce bo to zanjo v redu. Ker ona samo je in obstaja brez presojanja stanja, ki je. Ima pa svoj proces, ki ga je začela že davno preden smo se na njej pojavili ljudje in ga bo nadaljevala še dolgo po tem, ko bomo izginili.

Če se vrnem na zdravljenje zemlje – v resnici opazimo spremenjeno okolje, ki zaradi naših aktivnosti postaja vse bolj neprimerno za naše lastno bivanje v obliki, kot so ga poznali rodovi pred nami. Šele s primerjanjem preteklosti in sedanjosti lahko v sebi vzbudimo čustva, ki nam govorijo, da je bilo prej bolje.

V Skopju so v petek 26.8.2005 obeležili 95. obletnico rojstva svoje najbolj slavne meščanke, pokojne matere Tereze. Slovesnost, ki jo je organiziralo združenje Meščanka Skopja mati Tereza je potekala v središču mesta pred spomenikom in spominsko sobo velike misijonarke, udeležili pa so se je najvišji predstavniki mesta in države ter tamkajšnji verski voditelji.

Vroče poletje. Čez mejni prehod Vinica se odpravim na hrvaško stran. Odkrivati mir. Že dolgo časa se odpravljam v ta del. Posebej v dolino kočevskega medveda. V predmestje slovenskega narodnega junaka Petra Klepca. Tam je začel delati tudi slovenski geomant Pogačnik. Trenutno naj bi sodeloval v evropskem obmejnem projektu. Po prehodu meje se odpravim k majhni cerkvici, ki stoji na hribu naselja Pribanjci. Nič kaj posebnega energetskega še ni čutiti, a čez ta kraj teče pomožna zmajeva črta. Hrvaški mejni prehod pa leži na Marijini črti in potem ta črta za nekaj kilometrov zavije na slovensko stran. Naprej proti Reki, po cesti Luzijani iz filma Kapelski kresovi, do Lukovdola.

Tam v hribčku, izven naselja Lukovdol je skrita, precej velika cerkev svetega Franje. Romarska cerkev Franca Ksaverja, ki sedaj sameva. V zraku se čuti vonj po leseni gobi, ki se širi od lesenega dela cerkve. To nastane čez čas samevanja na takšnih krajih, kjer so postavljene od človeške roke božji hrami. Cerkev je postavljena na vesoljno Mihaelovo črto. Kdaj pa kdaj bi rad dobil kakšen pameten odgovor od kakšnega modrega človeka, zakaj so postavljene te cerkvice na tako osamljenih krajih. Recimo naš Primož Trubar je rekel nekaj približno takšnega: "A zdaj bomo pa cerkvice postavljale na vsak takšen hribček, kjer se kakšni (stari) babi zazdi, da je zagledala Devico Marijo." Ob poti nazaj naberem šentjanževke. Na te kraje blizu me veže čuden spomin.