Piše: dr. Vojka Bole-Hribovšek

NENASILJE

Eden od osnovnih principov v jogi je ahimša – nenasilje ali v širšem pomenu ljubezen do vsega živega. Jogi se zaveda, da vsi izhajamo iz istega vira in da je naša bit – atma - eno s kozmično zavestjo ali Bogom, ki prežema vse vesolje, in pravi, da karkoli narediš drugemu živemu bitju, narediš samemu sebi. Prav zaradi tega je do vseh blag, razumevajoč in strpen.

PREMAGATI STRAH

Osnova vsakega nasilja je strah. Bojimo se, da bomo napadeni in se že vnaprej branimo po principu: »Napad je najboljša obramba.« ali »Če ne bom jaz tebe, boš ti mene.« Ljudje naredimo marsikaj, kadar se čutimo ogroženi. Morda se bojimo nekaj izgubiti. Lahko je to oseba, za katero smo prepričani, da brez nje ne moremo živeti, ali pa materialne dobrine, položaj, moč, zdravje, karkoli. Delamo si skrbi zaradi prihodnosti. Strah nas je, da ne bomo sprejeti. Strah nas je neuspeha. »Borimo« se za mir, toda kako naj do trajnega miru pridemo z nasiljem?! Največ, kar lahko tako dosežemo, je začasno premirje, dokler si obe strani ne nabereta moči za nov spopad. Če naše presoje ne zamegljuje strah, smo lahko odprti do vseh ljudi. Živimo lahko sproščeno in svobodno.

PREMAGATI STRAH

Osnova vsakega nasilja je strah. Bojimo se, da bomo napadeni in se že vnaprej branimo po principu: »Napad je najboljša obramba.« ali »Če ne bom jaz tebe, boš ti mene.« Ljudje naredimo marsikaj, kadar se čutimo ogroženi. Morda se bojimo nekaj izgubiti. Lahko je to oseba, za katero smo prepričani, da brez nje ne moremo živeti, ali pa materialne dobrine, položaj, moč, zdravje, karkoli. Delamo si skrbi zaradi prihodnosti. Strah nas je, da ne bomo sprejeti. Strah nas je neuspeha. »Borimo« se za mir, toda kako naj do trajnega miru pridemo z nasiljem?! Največ, kar lahko tako dosežemo, je začasno premirje, dokler si obe strani ne nabereta moči za nov spopad. Če naše presoje ne zamegljuje strah, smo lahko odprti do vseh ljudi. Živimo lahko sproščeno in svobodno.

NOTRANJI MIR

Ne zavedamo se dovolj, da je vse, kar potrebujemo, že v nas in da moramo le odstraniti »navlako«, ki preprečuje, da bi se to izrazilo. Mir v svetu se začne z mirom v vsakem posamezniku, pravi Paramhans Svami Mahešvarananda - Svamidži, ustanovitelj sistema Joga v vsakdanjem življenju. Ta mir pa lahko dosežemo le z vadbo. Najprej se naučimo umiriti telo. Nam zahodnjakom je večinoma zelo težko ostati popolnoma negiben dalj časa. Ves čas nas nekaj preganja in sili v aktivnost. Še takrat, ko naj bi se sprostili in spočili, gledamo nasilne filme ali beremo kriminalke ali pa v disku plešemo na razbijaško glasbo. V svojem prostem času si naložimo kup aktivnosti od raznih tečajev, tekmovalnih športov ali drugih dejavnosti, ki se jih vsekakor »moramo« udeleževati, ker so »in«. Na srečo pa je čedalje več ljudi, ki se raje odpravijo v naravo ali si privoščijo drugačno preživljanje našega dragocenega prostega časa, ki resnično sprosti telo in duha. Veliko jih vadi kako obliko sproščanja ali meditacije, tudi jogo.

Šele tedaj, ko je umirjeno telo, se lahko popolnoma umiri tudi um. Spomnite se, kako se vam takoj, ko zaprete oči in se hočete spočiti, začne po glavi motati kup misli, občutkov, spominov, načrtov, skrbi, kaj smo ali nismo naredili, pa bi morali, kako smo se osmešili ali kako nas je kaj zabolelo. Redki so trenutki, ko pomislimo na lepe, spodbudne stvari ali se veselimo uspešno opravljenega dela. V eni od prejšnjih številk sem pisala o mantri in kako nam lahko pomaga, da obvladamo in umirimo um. Šele z vajo se nam uspe sprostiti in usmeriti um na tisto, kar mi želimo. Večinoma potrebujemo celo uro vztrajanja v mirnem sedenju, da se umirimo, sprostimo in odtegnemo od zunanjega sveta. Šele takrat se lahko začne prava meditacija.

V začetku lahko le za trenutek občutimo globoki mir, ki nam ga prinaša. Takrat se zavemo, da je to naše najbolj naravno in prvotno stanje. Stanje čistega bivanja. Zavemo se, da imamo znotraj sebe varno zatočišče, v katerega se lahko vedno umaknemo pred svetom. In takrat začne strah izginjati. Nismo več odvisni od drugih, od njihovega mnenja ali priznanja. Tudi v napetih in kritičnih okoliščinah znamo ohraniti notranji mir in ukrepati s trezno glavo ter najti najboljšo rešitev. Ni se nam treba več vnaprej braniti. In tudi če bomo »izgubili« kaj, kar si lastimo, si zaupamo, da bomo znali to nadomestiti z enakim ali celo boljšim.

Jogi se ne obremenjuje z lastnino. Ve, da je tu le začasno in da nič v tem svetu ni njegovega. Vse ima le »na pósodo«, vključno s svojim lastnim telesom. Tudi njegovi najbližji so z njim le začasno, kot sopotniki na poti. Ko pa pridejo do cilja, se prijazno poslovijo in odidejo vsak po svoje. Seveda si želimo, da bi lahko čim več časa prebili s svojimi dragimi, toda če nismo skupaj, zaradi tega še ni konec sveta.

Verjetno pa je najtežje doseči mir s samim sabo. Toliko stvari je, zaradi katerih se grizemo in vznemirjamo. Nočemo si priznati, da smo v šoli in da od prvošolčka ne moremo zahtevati, da rešuje integrale. Preveč radi se vidimo kot profesorje, ki lahko vsem drugim solimo pamet. In tu je težava. Mislimo, da mi najbolje vemo, kaj bi morali početi drugi in kaj bi bilo najbolje zanje (ali pravilneje: za nas). Vendar pa Bog ne daj, da bi kdo nam rekel kaj v tej smeri! Tudi priznati, da si se zmotil, je v naši kulturi skoraj isto kot priznati poraz. Tega pa nihče noče. Zato nam je ideja guruja – duhovnega učitelja tako tuja. Šele, ko jih dovolj dobimo po glavi in si priznamo, da sami ne znamo več naprej, smo ga pripravljeni sprejeti. Zato na vzhodu pravijo, da guru pride, ko je učenec pripravljen.

STRPNOST

Dokler drugih in samih sebe ne začnemo gledati kot učence, smo težko strpni do drugačnih. Vsi smo »v šoli«. Vsak obiskuje svoj razred, ima svoje »izbrane predmete«. Stvari, ki so nam same po sebi umevne, so morda komu drugemu zelo težavne in obratno. Izhajamo iz različnih kultur, veroizpovedi, socialnih in družinskih razmer. Samo strpnost in razumevanje nam omogočata sožitje. Kadar me kdo na vsak način hoče prepričati v svoj prav, vedno pomislim, da mora biti v sebi zelo negotov, če potrebuje potrditev drugih, da lahko verjame sam sebi. Živi in pusti živeti! Mahatma Gandhi je rekel, da je lepši vrt z različnimi rožami kot tisti z eno samo vrsto. Različnost nas bogati. Nek modrec je rekel, da nihče ni tvoj sovražnik. Vsi so le tvoji učitelji. Če bi bili vsi enaki, se ne bi imeli od koga kaj naučiti.

OGLEDALO V DRUGIH

Vsi smo drug drugemu ogledalo. Prav je, da smo pripravljeni poslušati druge in sprejeti, kar nam imajo povedati o nas. Dobronamerna kritika je ogledalo, da se bolje vidimo in lažje napredujemo. Seveda pa moramo znati oceniti, kaj je resnica in kaj drugi le projicirajo v nas. Tudi mi namreč vidimo druge skozi svoja očala, ki so tako ali drugače obarvana z našimi nazori, pričakovanji, prepričanji, razpoloženji, izkušnjami, željami. Ko začnemo druge ocenjevati in »predalčkati«, izgubimo stik z resničnostjo. Življenje je veliko preveč kompleksen pojav, da bi neko živo bitje lahko strpali v ozke poglede ali nekaj kategorij. Pri tem pa mnogih, ki jih vsak dan srečujemo, pravzaprav sploh ne vidimo. Gledamo jih le kot nekakšne vloge, ki jih od njih pričakujemo. In če ne ustrezajo vlogi, ki smo jim jo dodelili, smo prizadeti ali jezni. Pri tem pa pozabljamo, da nas običajno na drugih najbolj motijo tiste lastnosti, ki jih imamo sami, pa si jih nočemo priznati. Kadar me nekaj razjezi ali prizadene, se vedno skušam vprašati, kaj je v ozadju. Zakaj sem tako močno reagirala prav na to in prav v tem trenutku. Če dovolj dolgo vrtam, izvem prav zanimive stvari in vse niso vedno prijetne zame. Vendar se tako učim in to me veseli.

POMAGATI DRUGIM

Nenasilje v širšem smislu pomeni ljubezen, prijateljstvo, skrb za druge, pomoč. Dandanes smo pogosto tako zaverovani v svoje probleme in hiter tempo življenja, da premalo vidimo druge. Celo živali si pomagajo med seboj. Naj navedem resnično zgodbo, ki se je zgodila moji prijateljici pred nekaj leti. Našla je nekaj dni staro muco, ki jo je nekdo zavrgel. Nahranila jo je in ogrela, ni pa znala poskrbeti za njene druge potrebe. Muca ni lulala in imela je že ves napet trebušček in se je zvijala od bolečin. Prijateljica ni vedela, kaj naj stori, in hotela je že poklicati veterinarja, ko je zadevo rešil njen pes Robi. Z jezikom je muci zmasiral trebušček in takoj je pravi »gejzir« prinesel olajšanje. Mi pa pravimo za dva, ki sta v večnih sporih, da sta si "kot pes in mačka".

SOŽITJE

Sožitje, razumevanje, strpnost so naravni. Samo poglejte otroke! Prav nič jih ne zanimajo kulturne razlike. Niti jezik ni ovira. Hitro se spoprijateljijo in se skupaj igrajo. Drugače se začnejo vesti šele, ko jih tega nauči okolica. Tudi živali lahko živijo v sožitju in to celo vrste, ki naj bi bile naravni sovražniki. Stara mama mi je večkrat pripovedovala, da so imeli psico, na kateri je spala mačka, na mački pa grlica. Kdor ni sam videl, tega ni verjel. Smo se sposobni kaj naučiti tudi od živali?! Smo jih sposobni priznati kot živa bitja in ne le kot predmete za našo uporabo? Življenje v vseh oblikah je dragoceno in je samo največji učitelj, samo odpreti moramo oči in ušesa, predvsem pa srce. Takrat ni več ovir za sožitje, strpnost in razumevanje med posamezniki, narodi, veroizpovedmi, kulturami, rasami in celo med različnimi vrstami. Ne verjamete?!

V septembru bo potekal po vsej Sloveniji vpis v začetne tečaje joge v vsakdanjem življenju. Društva Joga v vsakdanjem življenju so v vseh večjih krajih v Sloveniji, vadbo pa organizirajo tudi v mnogih manjših krajih v njihovi okolici (društva: Ljubljana, Maribor, Celje, Koper, Kranj, Nova Gorica, Novo mesto, Škofja Loka, Popetre). Poleg rednega osem stopenjskega programa organizirajo glede na prostorske možnosti tudi prilagojeno vadbo joge za hrbtenico, za sklepe, za starejše (dopoldne) in za otroke.

Podatke o društvih in vadbi najdete na spletni strani:
www.joga-v-vsakdanjem-življenju.org
Za Ljubljano in okolico lahko dobite podatke tudi na informacijskem telefonu:
040 22 11 08 od ponedeljka do četrtka med 17. in 19. uro
in na spletni strani: www.joga-ljubljana.org.