Ta oblika članka je prirejena za tiskanje, za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
http://www.pozitivke.net/article.php/20050817153708518




Po zmaj-evih črtah Gorskega Kotarja

sobota, 27. avgust 2005 @ 06:10 CEST

Uporabnik: aurigo

Vroče poletje. Čez mejni prehod Vinica se odpravim na hrvaško stran. Odkrivati mir. Že dolgo časa se odpravljam v ta del. Posebej v dolino kočevskega medveda. V predmestje slovenskega narodnega junaka Petra Klepca. Tam je začel delati tudi slovenski geomant Pogačnik. Trenutno naj bi sodeloval v evropskem obmejnem projektu. Po prehodu meje se odpravim k majhni cerkvici, ki stoji na hribu naselja Pribanjci. Nič kaj posebnega energetskega še ni čutiti, a čez ta kraj teče pomožna zmajeva črta. Hrvaški mejni prehod pa leži na Marijini črti in potem ta črta za nekaj kilometrov zavije na slovensko stran. Naprej proti Reki, po cesti Luzijani iz filma Kapelski kresovi, do Lukovdola.

Tam v hribčku, izven naselja Lukovdol je skrita, precej velika cerkev svetega Franje. Romarska cerkev Franca Ksaverja, ki sedaj sameva. V zraku se čuti vonj po leseni gobi, ki se širi od lesenega dela cerkve. To nastane čez čas samevanja na takšnih krajih, kjer so postavljene od človeške roke božji hrami. Cerkev je postavljena na vesoljno Mihaelovo črto. Kdaj pa kdaj bi rad dobil kakšen pameten odgovor od kakšnega modrega človeka, zakaj so postavljene te cerkvice na tako osamljenih krajih. Recimo naš Primož Trubar je rekel nekaj približno takšnega: "A zdaj bomo pa cerkvice postavljale na vsak takšen hribček, kjer se kakšni (stari) babi zazdi, da je zagledala Devico Marijo." Ob poti nazaj naberem šentjanževke. Na te kraje blizu me veže čuden spomin.

Pred leti sem v bližini srečal zemeljsko vilo, za katero sprva nisem vedel, kam bi jo del. Odgovor je prihajal počasi: "Tam, kjer si vzel!" Vile vedno pridejo, da te na nekaj spomnijo ali tudi opomnijo. Dolgo časa sem potreboval, da sem izvedel, kaj je to. Tibetanci jim pravijo tudi dakine. Če se ne motim po indijsko Deve. Poosebljanje ženske energije, a o tem, kdaj drugič. Ko se še kaj naučim. Ali če bi citiral francoskega pisatelja, gospoda Gustava Flauberta: "Če hočemo, da bi nam nekaj postalo zanimivo zadostuje, da v tisto dolgo strmimo." Kar deloma drži v naših življenjskih zgodbah, posebej v naših glavah. Še isti večer, ko zapisujem ta tekst, odprem disketo, na katero sem nasnel tekste ob tem iskanju, pred dobrimi tremi leti. Približno v tistem času, v času največjega iskanja in krize, sem naletel tudi na Pogačnikovega fanta, ki ni hotel sprva komunicirati. V svoji knjigi, Peti Evangelij, je zapisal: "Vsakemu, res vsakemu človeku pripada nezamenljivo mesto v okviru človeštva kot celote."

Predvsem po nareku Mihaela Ani z dne 15.9.1996: "Nikogar ne srečamo kar tako in z nikomer nismo povezani slučajno. Vsakdo nam prinaša sporočilo, odvisno je le, kako ga sprejmemo, kako poglobljeno je to spoznanje in na kakšnem nivoju je naš odnos s to osebo." Se popolnoma strinjam. Ali je Božje mazilo ali pa Božji bič. S tem, da se je Marko zmotil v številu, obstaja Šesti Evangelij. Do katerega še ni prišel. Na disketi odprem tudi sporočilo, ki sem ga prejel: "Glej, očitno je, da si me zamenjal z nekom ali večimi,NISEM jaz ta, ki jo videvaš. Tudi srečanja v pismih so imaginacija. Verjemi-ne lažem." Vem, da ne lažeš. Skoraj tri dobra leta so minila.

Tukaj v Lukovdolu se konča slovenski zemljevid in zato preskočim na Atlas Hrvaške, ki pa ima enkrat manjše merilo. Pred odhodom sem se trudil in vlekel črte vse do otoka Iža. Na otok Iž, kamor danes hodijo ti naši »slovenski učitelji«, pa še kdo. Mimogrede čez cerkvico na Ižu teče Marijina črta. Zraven vlečem še črte do Dokmanovičev, majhnega kraja, ki leži na cesti do Delnic.

Odpravim se po cesti naprej. Dokmanoviči. Ta cerkev, ki leži na vzpetinici nad cesto, je s svojo postavitvijo vedno znova pritegnila moj pogled. To še v tistem času, ko sem se vozil s starši na Jadransko morje. Ko zapeljem pred cerkvijo, mi je tudi takoj jasno, zakaj me je privlačila. Kakor razmerje med ljubimcema, ki to skrivata. In koliko let je minilo? Dve leti, pet let, deset let, dvajset let". Od zunaj, po fasadi, se cerkvi ne vidi, da bi bila zelo stara. A nad vhodom v cerkev ima narisanega srbskega svetega Georgeja v rdečem plašču, seveda z napisom v cirilici (slovenski sveti Jurij). Na belem konju jezdi in zapikuje svojo dolgo sulico v sredino zmajevega žrela. Simbolika litopunkture (ali cerkve), ki se centrira v Mater Zemljo. Za njim, pred gradom, stoji deklica, ki čaka svojega junaka. Ha-ha se zasmejim, in pomislim princa na belem konju. Zmaj ima na sliki odsekan rep in na repu oziroma pri repu človeško lobanjo. Zelo lepa metaforika. Novejša poslikava. Na mojo žalost cerkev ni odprta. Okoli cerkve so lipe v cvetju, zato na zmajevi črti naberem cvetje za čaj. Bo srce bolje in hitreje bilo po tem zmajevem lipovem čaju. Kajti vibracije Matere Zemlje se prenašajo tudi v rastline, živali, ki tam rastejo.

Odpravim se naprej poiskati omafalos ali center sveta nad Dolnjo Dobro, pod Železnim brdom. Dolnja Dobra. Tudi tukaj mi um zaplava v spomin. Na moje otroštvo in na potovanje na morje. Pred Dolnjo Dobro je zelo oster ovinek. Takoj zatem križišče. Na levi strani teče potok in ob levi strani ceste so postavljene hiše, na desni ceste pa temnozeleni smrekov gozd. Čez križišče teče pomožna zmajeva črta, malo naprej od križišča pa zmajeva Nikolajeva črta. Po koncu naselja pa še ena pomožna zmajeva črta. Vedno, ko sem med vožnjo pogledal proti gozdu na desni strani ceste, v te temno zelene smreke, sem imel občutek, da se bo nekaj zgodilo. Da se tam notri nekaj skriva. Občutek sem imel, kakor da bodo iz smrekovega podrastja vsak čas prikorakali palčki. Iz pravljice o Sneguljčici. Nekdo bi dejal in povzel njihove vzklike: "Hura, hura, gremo, gremo, gremo mi na delo." Malo se šalim, a večinoma resno mislim. Vendar kraj energetsko deluje. Zato bom od tukaj naprej vpeljal zgodbo o svetih skrivnostnih krajih v Tibetu, iz knjige Blagoslovljena moč Bud, Norme Levine. Ali o eni drugi dimenziji.

To je ena boljših knjig na katero sem naletel, o svetih krajih, podkrepljena z njeno lastno izkušnjo. A izkušnjo zahodnega pisca. Povzema razgovor s Častitim Thinley Norbu Rinpočejem o skritih deželah: "Na moje nezastavljeno vprašanje mi je odgovoril takoj:"V splošnem, tam ni ničesar v svetu kar ni bilo blagoslovljeno s Padmasambhavo – niti en konjski odtis. Padmasambhava je blagoslovil celoten svet z njegovim nadnaravnim telesom modrosti – in to telo ni kakor navadno karmično telo. Mnogi sveti prostori, kot je na primer Bodh Gaya, niso skriti. Tam greš lahko brez skrbi. Vsakdo gre lahko tam, vključujoč zlobne ljudi; in ljudi, ki niso budisti, in se lahko sprehodijo tam. Toda Bodh Gaya je preostanek skritega za njih, ker nimajo vere. Za mene in za tebe, ki verujeva v Buddha Sakyamunija, to ni skrito. Zato je za nekatere skrivno, za nekatere ni skrivno. To so čuteča bitja z različnimi fenomeni in karmičnimi nagnjenji. Toda prostori Vajrayana mojstrov - 84 mahasiddhas, Padmasambhave in Yeshe Tsogyal - to so skriti prostori, celo za tiste, ki imajo vero. Zakaj? Obstaja 24 skritih prostorov in 32 dragocenih skritih prostorov – svetih prostorov 84 mahasiddhasov. Zakaj so dragoceni? In zakaj so skriti? To zato, ker so ti oddaljeni prostori povezani z notranjo energijo prostorov. Potreboval bi več časa, da razložim, kako so ti zunanji sveti prostori povezani s petimi skandhami in potem s tvojim skritim umom modrosti. To je tradicija notranjega Tantričnega učenja, tradicija notranje yoge, ki pojasnjuje kako se komunicira med zunanjim skritim svetim prostorom in petimi skandami ter čakrami v odnosu z umom modrosti. Zunanje, notranje in skrito. Če imaš to vrsto informacij in razlage, potem lahko avtomatično verjameš v svete prostore in tvojo lastno Budovo naravo. In lahko vzcvetiš.

Glavni ključ je ta, da so ti prostori blagoslov za tiste, ki prakticirajo (budizem). Ti sveti prostori so zelo močni, in če prakticiraš na teh prostorih, postane tam tvoj um mirnejši, umirjen ter osvobojen in tvoja vera raste brez napora – mnoge pozitivne lastnosti lahko nastanejo preko teh svetih prostorov. Korist je tudi ta, da nisi vznemirjen z negativno energijo vsakdanjih ljudi. Tvoja energija bo v ravnotežju. Če ostaneš na teh mestih in prakticiraš, lahko naraste tvoja energija modrosti in plemenitosti. Če imaš vero in zelo resno prakticiraš, tedaj lahko vstopiš v končen položaj razsvetljenja – dharmakaya prostor, ki je nepredstavljiv, in neizmeren s sambhogakaya buddha poljem. Nenazadnje, korist, ki jo lahko dosežeš je razsvetljenje. Toda moraš se povezati.« Njegov glas je postal resen in pogledal me je odločno. "Ti ne moreš skočiti tam. Nemogoče je iti tam s karmičnim telesom. Ti lahko greš samo skozi tvojo vero v tej nirmanakaya deželi, skozi vero in prakso ter s tem karmičnim psihičnim telesom - uporabljajoč to karmično psihično telo z vero, s predanostjo in prakso, zato ker potrebuješ podporo. Narava Bude vzcveti skozi to povezavo."

Naprej do Delnic. Po stari cesti ne morem do Delnic, ker je zaprta. Cestni znaki me usmerijo na avtocesto. Pred cestninsko postajo se obrnem proti Ravni Gori. Moja pot se nadaljuje proti Delnicam, čeprav sem celo razmišljal, da bi danes odšel tudi do morja. Občutek imam, kakor da so Hrvatje za nalašč zaprli staro cesto, da bi se ljudje odpeljali na avtocesto in da bi zaračunali čim več cestnine. Ker grem samo do Delnic, mi ne diši, da bi plačeval cestnino, za tistih par kilometrov. Sodobno odiranje državljanov s strani družb za avtoceste. Takoj po Ravni Gori se ustavim med dvema kapelama. Tukaj gre čez Nebeška Mihaelova črta. Pred kapelico naberem ponovno šentjanževke. Pomislim, morda pa sem le moral iti po tej poti. Vmes še blodim po cestah, ker želim priti po čim krajši pot. Tukaj, v teh krajih je v ozadju resnično čutiti mir. Ni tistega dnevnega utripa. Ti kraji so bili dolgo časa neposeljeni. Morda so bili poseljeni, a prej bi bil morda pravi izraz nekolonizirani. Poselitve naj bi se intenzivneje začele šele od 12. stoletja naprej. Glavni vzrok za to nekolonizacijo so bile dolge in hude zime. Končno prispem do Delnic. Če z cerkev v Delnicah teče Marijina ali zemeljska zmajeva črta. Na vhodu v cerkev se čuti energijo. Prav tako pred kipom Kristusa in dvema kipoma Marije. Na oltarju je slika, kako Janez Krstnik krsti Kristusa. Cerkev Janeza Krstnika naj bi bila blagoslovljena šele leta 1829. Fotografiram kar je zanimivega in se odpravim naprej proti slovenski meji.

*Pet skandh (tib: phung po lnga)- je pet aspektov agregatov, ki vključuje fizične in mentalne sestavine čutečih bitij: fizične oblike, vtis, pojmovanje, miselne tvorbe in zavest. Po Svetini in Tibetanski knjigi mrtvih: "pet skandh (telesni agregat, agregat čutov, agregat (ob)čutenja, agregat volje in agregat zavesti)

besede:ley lines, st. george

0 komentarjev.


Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20050817153708518







Domov
Powered By GeekLog