Katero telo bo obleklo tvojo dušo,
ko boš poganjal skoz nitasto travo
in si brisal s tilnika svoje znojne snovi,
si ogledoval svoje suhljate noge,
mrežaste nogavice, če boš ženska.
Ob luninem krajcu sredi temne noči
se boš odpravil na sprehod po ulici mračni,
kjer svetijo redke demonske luči.
Trepetal in požiral boš slino od strahu,
da si prišel na svet ob nepravem trenutku,
ves sključen, postaran in zadržan,
z vedenjem, da nimaš nikogar od svojih,
da si tujec, uboga osamljena duša.
Življenje ni ustvarjeno zavoljo tebe in zate,
ustvarjeno je, da se ohrani vrsta. To veš.
In ti, hodiš naokrog s fluorescenčnimi očmi
in svetlobnimi robovi mrliča, kot klošar
beračiš, s pasjo salamo se hraniš.
Vem, rad bi slišal klopotec, rjovenje pijancev,
škripanje voz, ki vozijo seno, rezgetanje konj
in še kaj, samo da ni smrt, ki zopet zamahne.
.
Kdo pa si ti, ki lezeš iz zemlje golih rok,
brez fičenka v žepu in brez vsakega imetja,
da prečkaš ulico nag in rožljaš s kostmi,
mar so vsa oblačila razpadla s tebe?
Si mar svojo dušečo preteklost pustil v niši,
tisti čudni temeni podzemeljski hiši,
kjer zgoraj pojejo črički, lezejo ščurki in brnijo komarji.
Za božjo voljo kdo si, zakaj ne zakašljaš glasu,
zakaj ne izdaviš iz sebe ene same besede.
Usedi se za mizo, vzemi flumaster v roke,
napiši nekrolog svojemu prejšnjemu bitju,
poslovilno pismo, ki se bo tako-le glasilo:
»Žal mi je, da si me telo tedaj zapustilo,
ne bom sladkorečil kot v prejšnjem življenju,
se ti podkupoval, se hlinil in jokal za sabo.
Zakaj si o, Bog, poslal mojo dušo med divje zveri,
med vse te ljudi, ki jih pesti ena sama nespečnost,
ki mi polnijo ušesa s truščem elektronskih naprav,
cigarete mi visljivo smrdijo, avtomobili norijo,
z nekimi čudnimi zvoki mi ubijajo sluh.
Tu sem srečal nekega compagniona prijatelja,
ki me še poznal ni, zagledan v computer,
kloniranje tkiva in podobne norosti,
nikoli mu ni denarja dovolj, nikoli zadosti.
O, Bog ko bi ti vedel kako sem strašno osamljen,
nič več moja duša ne sveti kot regratova luč.
Nihče, prav nihče ne opazi moje novo telo,
ki sem ga srečal, ko sem se dvignil iz božjega molka
in božjega krika, v oživitev iz fosila v novo življenje,
prisiljen k novemu ustvarjenju družine in zidanju hiše,
s prašno cesto nasproti, brez službe, reven kot pes,
z jezo na ustnicah, da se mi na novo bleščijo zobje.
Kako naj preživim, če rekinkarnacijo obdržim?
Odgovori mi, prosim, o Bog!"
Katero telo bo obleklo tvojo dušo,
