|  Katero telo bo obleklo tvojo dušo,
ko boš poganjal skoz nitasto travo
in si brisal s tilnika svoje znojne snovi,
si ogledoval svoje suhljate noge,
mrežaste nogavice, če boš ženska.
Ob luninem krajcu sredi temne noči
se boš odpravil na sprehod po ulici mračni,
kjer svetijo redke demonske luči.
Trepetal in požiral boš slino od strahu,
da si prišel na svet ob nepravem trenutku,
ves sključen, postaran in zadržan,
z vedenjem, da nimaš nikogar od svojih,
da si tujec, uboga osamljena duša.
Življenje ni ustvarjeno zavoljo tebe in zate,
ustvarjeno je, da se ohrani vrsta. To veš.
In ti, hodiš naokrog s fluorescenčnimi očmi
in svetlobnimi robovi mrliča, kot klošar
beračiš, s pasjo salamo se hraniš.
Vem, rad bi slišal klopotec, rjovenje pijancev,
škripanje voz, ki vozijo seno, rezgetanje konj
in še kaj, samo da ni smrt, ki zopet zamahne.
.
Kdo pa si ti, ki lezeš iz zemlje golih rok,
brez fičenka v žepu in brez vsakega imetja,
da prečkaš ulico nag in rožljaš s kostmi,
mar so vsa oblačila razpadla s tebe?
Si mar svojo dušečo preteklost pustil v niši,
tisti čudni temeni podzemeljski hiši,
kjer zgoraj pojejo črički, lezejo ščurki in brnijo komarji.
Za božjo voljo kdo si, zakaj ne zakašljaš glasu,
zakaj ne izdaviš iz sebe ene same besede.
Usedi se za mizo, vzemi flumaster v roke,
napiši nekrolog svojemu prejšnjemu bitju,
poslovilno pismo, ki se bo tako-le glasilo:
»Žal mi je, da si me telo tedaj zapustilo,
ne bom sladkorečil kot v prejšnjem življenju,
se ti podkupoval, se hlinil in jokal za sabo.
Zakaj si o, Bog, poslal mojo dušo med divje zveri,
med vse te ljudi, ki jih pesti ena sama nespečnost,
ki mi polnijo ušesa s truščem elektronskih naprav,
cigarete mi visljivo smrdijo, avtomobili norijo,
z nekimi čudnimi zvoki mi ubijajo sluh.
Tu sem srečal nekega compagniona prijatelja,
ki me še poznal ni, zagledan v computer,
kloniranje tkiva in podobne norosti,
nikoli mu ni denarja dovolj, nikoli zadosti.
O, Bog ko bi ti vedel kako sem strašno osamljen,
nič več moja duša ne sveti kot regratova luč.
Nihče, prav nihče ne opazi moje novo telo,
ki sem ga srečal, ko sem se dvignil iz božjega molka
in božjega krika, v oživitev iz fosila v novo življenje,
prisiljen k novemu ustvarjenju družine in zidanju hiše,
s prašno cesto nasproti, brez službe, reven kot pes,
z jezo na ustnicah, da se mi na novo bleščijo zobje.
Kako naj preživim, če rekinkarnacijo obdržim?
Odgovori mi, prosim, o Bog!"
|
NE ZAMUDITE
Reinkarnacija reveža
Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 26. avgust 2005 @ 15:24 CEST
NIKOGARŠNJI ČAS
O, nikogaršnji čas,
pridi v mojo posest,
da mi posodiš oči,
da mi posodiš ušesa,
da mi posodiš tvoj tip in vonj,
da mi posodiš tvoje pravo ime,
da rešiš problem moje časovnosti,
da mi posodiš luč kvalitete čistosti.
Pridi, kajti jaz te takoj spoznam,
le ti izgineš tako hitro
in si kos spodrivanju dnevov.
Le ti mi boš zakril luč.
...o0o...
Reinkarnacija reveža
Prispeval/a: pozitiva dne petek, 26. avgust 2005 @ 18:11 CEST
Vsi smo prišli na ta svet, da bi sprali vso umazanijo - in kaj se zgodi? Pozabimo se umiti. Le uživamo "v vodi" in se igramo. Pozabimo na dolžnosti do rodbine, narave, pa tudi do sebe. In kaj se zgodi?
Potiho, iznenada pride Bog v obliki usode in še tiše nam odnese obleke, to je človeška telesa in jih obesi na drevo življenj.
Mi pa stojimo v vodi, v maji in molimo k Bogu, naj nam vrne obleke.
On pa reče: "Nisi si zaslužil, da ti jih dam ponovno. Želel si biti v oceanu maje, uživaj v njem še mnogo življenj - nag kot žival. Živalim se ni treba oblačiti. Le ljudje, ki razumejo, po kaj so prišli, se oblečejo."
LP
Reinkarnacija reveža
Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 26. avgust 2005 @ 20:53 CEST
res je kot praviš, prišli smo na svet, da smo zaužili prepovedan sadež spoznanja, malo čofotamo po vodi in se stoječi v vodi igramo.
Mi imamo malo drugačno zgodovinsko stoletje, naše traja največ do števila 100 let, vendar to zelo redko. Vsaka kultura ima drugačno zgodovinsko štetje časa. Mi imamo danes štetje po Kristusovem rojstvu, Judje od stvarjenja sveta, stari Grki so šteli po olimpijadah, stari Rimljani po ustanovitvi Rima. Pri vsem tem pa niti tega izhodiščnega datuma z ničelno letnico niso nikoli prav poznali, ko je človek zaužil prepovedani sadež z drevesa spoznanja.
Ali živimo v nikogaršnjem času. Kje se pravo štetje časa začenja?
Nehote pri tem pomislimo: morda smo zadnjič živeli pred letom 1000, ko so napovedvali konec sveta, ki se ni zgodil, mi pa smo odšli in sedaj smo spet tu. Takrat je bil na papeškem prestolu matematik in astronom Gerbert Aurillac, kot Silvester II (999-1009), ki je bil po svoji miselnosti tudi filozof in čudodelnik. Ta je ljudi pomirjal, češ da je govorjenje o koncu sveta neutemeljeno in proti zdravi pameti. In če primerjamo tisti čas z današnjim, ne bomo videli nobene pomemene razlike, razen postindustrijski in komunikacijski razvoj, ki pa za človekov mejnik časa niti ni tako pomemeben, saj človek še vedno čofota po vodi in se ne zna umiti.
No, temu Papežu Silvestru II. smo kar lahko hvaležni, da je bil razumarski človek v srednjem veku in je pripravljal pot Kopernikovi revoluciji in novemu veku. Da se Zemlja giblje okoli svoje osi in okoli Sonca so učili nekateri že prej, a so morali ostati v senci prevladujoče sholastične filozofije.
Ti primeri jasno kažejo, da take velike in očitne prelomnice postavljajo mejnike, ne da bi se jih takratni čas prav zavedal.
No, in če upoštevamo, da en človek živi največ eno stoletje, potem se vprašajmo, kakšne mejnike je ta posameznik postavil.
No, če umestimo to današnjo "reinkarnacijo reveža" na mejnik njegovega prejšnjega življenja med srednji in novi vek, ko so iznašli tisk z Gutenbergom leta 1450, je ta človek, ki se reinkarnira živel v dobi, ko so množično razširjali knjige in tisk, se pravi komunikacijo človeške misli, znanja in splošne omike in da se je duša tega človeka, ki se pleze skozi niti trave v novo življenje, celo šolala. Recimo, da je imel človek v prejšnjem življenju 50 in več let pritrjeno dušo na katedru, da se je učil latinščine, filozofije, da je bil po poklicu profesor in alkimist, da je kar naprej bral in bil celo raziskovalec, eksperimentator in iskalec novih virov znanja in poti do vodnjaka, kjer se modrost začenja. Tak reinkarniran človek ne more biti prototip prejšnjega, ne more biti arhetip tradicije tistega časa. In ali se je že kdo ukvarjal z dejstvom kako bo takšen človek na pragu tretjega tisočletja preživel, ko bo moral hoditi na delo v tovarno za 60 tisočakov mesečno, ko ne bo imel denarja za plačilo položnic, ko ga bodo otroci kar naprej gnjavili, da hočejo imeti nove superge, žena hišo in avto, davkarija pa plačan prispevek za mestno zemljišče in tudi vodo in elektriko bo moral plačevati. Taka reinkarnirana duša, ki je prišla drugič na svet, si je izbrala revne starše in je ostala v revnem telesu in zaradi pomanjkanja denarja je telo ostalo kar na precejšnji stopnji nepismenosti, saj niti ne ve, da se pred besedo, ki se začenja s črko "g" in "k" piše "h". In vprašanje je kako se taka duša počuti v svojem novem telesu reveža, lahko bi bilo telo tudi klošar.
Revež nikoli nima možnosti, da bi si ogledal znamenito palazzo Pitti v Rimu, Fori Romani, Fore Imperiali, angelski grad, sikstinsko kapelo, itd. čeprav bi si kdo mislil, da palazzo Pitti v Rimu pozna, ker je umrl ko je bilo konec srednjeveške gotike leta 1450 pa ga ne. Nikoli ni še slišal zanj in nikoli ne bo.
No, tudi duše pokojnikov se veličajo, ko drugič pridejo na svet. In kot vidimo reinkarnacija je zelo tvegana stvar, razen če nisi reinkarniran v Maharaja, ki ima letalo, vesoljske rakete in toliko denarja se primeša njegovemu triunfalnemu finančnemu imperiju, da je kot reinkarnirana duša lahko zares srečno telo.
Kaj pa njegove ovčice?
LP Tatjana