Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20050823215440286

Dala sem ti dušo ponedeljek, 29. avgust 2005 @ 04:54 CEST Uporabnik: Nora Ša Duša. Kaj je to? Vedno sem mislila, da ima dom lahko le v meni. Je jaz? Kaj je jaz? Preveč vprašanj za preprosto filozofsko glavo, ki pripada meni. Filozofija je telovadba, z vprašanji in odgovori, ne védenje. Tisto noč je moja duša postala dejanje in dajanje. Plesala sva najin ples Šivarašašu. Srce na srce. Ti Šivaraša, jaz Šašu. V tebi je bilo nekaj demonskega. Kot da bi me hotel použiti. Bolje, da ne bi vprašal. Tvoj obraz trd, ko si izgovarjal. Vedel si, da izziv vedno sprejmem. Kako daleč si pripravljena iti za najino ljubezen? Do konca, vrnem izziv. Mi daš svojo dušo? se zaseka vame vprašanje. Najin ples je postal še bolj taleč. Šivarašašu. Z mojimi očmi v tvojih sem merila razdaljo vprašanja in bližino odgovora. Še bolj si me talil, da je razdalja izginjala in me bližina srkala. Ja, ti odgovorim posrkana. Izreci, si me pekel s pogledom, odpovedujem se svoji duši. Za tebe. Še bolj globoko si potiskal rožo, še bolj sem pozabljala na vse razen nate. Dajem ti svojo dušo. zašepetam ujeta v cvet rože. Reci bolj na glas, bolj razločno. Hočem te slišati. Hočem čutiti tvoje besede, suvaš neusmiljeno vame DAJEM TI SVOJO DUŠO !!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!! !!!!!!!!!!!!!!!!!!!!! !!!!!!!!!!!!!!! !!!!!!!! !!!! !! Izgubila sva se v kriku. Nekaj se je začelo trgati iz mene. Srhljivo. Kaj sem strorila? Počasi počasi je potovalo. Dreselo je kot otrok iz maternice. Čez celo telo. Še malo, malo. Rodilo se bo. ŠAKATU! Si potegnil rožo iz moje zemlje. Tisti trenutek. Potegnil si jo s koreninami vred. Koreninami moje duše. Strgale so se. In moja duša je ostala v tebi. Nosiš jo v svoji roži. Ko sem trepetala poleg tebe: Kaj se dogaja, kaj se dogaja, kaj se dogaja? si mi rekel: Kravica. Dušo daš lahko le bogu. Kako me je to udarilo in zaskelelo. Počutila sem se ponižano ob totalnem dejanju moje ljubezni tebi. Ha, kravica. In hkrati vedela, da so bile tvoje zadnje besede neresnične. In vedela, da to veš tudi ti. Nisem potrebovala tolažbe. Izziv je dobil zmago. Četudi tvojo. Tvoja roža še lepše cveti sedaj. In ne morem se več upreti, da jo vonjam, božam in okušam. Vsak dan jo iščem kot čebela, hrepeneča po medici ene in edine rože. Tvoje. Od tedaj mi manjka moj nevidni del, ljubezen. Od tedaj mi manjka tudi del kosti pri spoju reber. Na sredini prsi. Tam je okrogla vdolbina in zija kot oko mrtvaške glave. Ustvarila sem te iz svojega rebra. Tam je bila nekdaj moja duša. Ne pogrešam je. Ker sem postala del tebe. Tudi jaz ti bom nekoč ukradla psssstttttt ne povem kaj. Komentarji (0) www.pozitivke.net