Izbira poti

Pot Razvetljenja je nekaj popolnoma individualnega. Nihče od tistih, ki so razsvetljenje doživeli, ne more to osebno izkušnjo prenesti na drugega. Tisti kateri želi priti do tega izkustva, ne bo postal razvetljen s poslušanjem zgodbic ali prebiranjem knjig tistih, ki to izkušnjo posedujejo. Med drugim se sam pojem razsvetljen najpogosteje izmika vsaki racionalni razlagi, čeravno se trudimo to tudi racionalno, umetniško in strokovno razložiti. Menimo, da razsvetljenja je toliko, kolikor obstoji posameznikov, ki so dali to pot in so ga na pravilen način iskali. Razsvetljenje od prilike lahko opišemo kot stanje, ko posameznik postane individum, ko doseže samozavest. V tem trenutku oseba spozna sebe in svet v katerem je, začne se zavedati svoje samosvojosti kot tudi samosvojosti drugih oseb; v njej se zbudi zavedanje o bistvenem zavedanju obstoja vsakega življenja; v njej se rodi resnična ljubezen do sebe in do drugih; ljubezen globoka in nesebična do množice različnih izpolnjevanj življenja in vsega v Univerzumu; kot tudi popolna toleranca v odnosu na vse podobnosti in razlike pri vseh stvareh in pojavih.

Vse poti vodijo v Rim, govori neka modrost. Tako lahko menimo, da vsi kateri se želijo učiti in sprejemati nova znanja, vseeno je na kateri način, gredo po tej poti z enim in edinim namenom, enim in edinim ciljem: da spoznajo sebe in druge; da oplemenitijo svoje lastno življenje in življenje drugih; da se osvobodijo trepetanja in straha, trpljenja in bolečine; da postanejo brezmejno svobodni in da taisto svobodo nudijo tudi drugim.

Eni to imenujejo razsvetljenje, drugi razodetje; eni to imenujejo kot samadhi, a drugi kot satori, nirvana, blaženstvo ali kot carstvo sreče, kraljestvo svobode, pot v nebesa, čas po križu. Množica je izrazov, množica je besed na vseh jezikih tega sveta; mnoge zmede in zmešnjave, mnogo iskalcev in popotnikov. Nekateri na cilj pridejo prej, eni kasneje; eni gredo po daljši in trnovi poti, a eni po poti brez preprek in ovinkov. Za ene je religija pot razsvetljenja, a za druge je to filozofija, eni menijo da zanaost vodi k največjim resnicam, a drugi umetnost ali mistika; eni menijo, da je pot katero so sami izbrali najpoponejša od vseh poti, drugi pa sumijo v tako lastno pot kot v poti drugih; eni dajejo prednost krščanstvu ali islamu, a drugi budizmu, zenu ali jogi; za ene ja kabala vrhunec vsega, za druge je šamanizem ali pa teozofija vrh nad vrhovi.

Človek je vznemirjen, ne ve po kateri poti naj gre, za kaj naj se oprime, kaj naj ceni. Ko posluša ali prebira enega, misli, da je njegovo učenje najpopolnejše; ko posluša ali prebira drugega, ponovno misli, da je pravzaprav to tisto za katero že dolgo časa išče in hrepeni. Kolikor je učiteljev, toliko je učenj. Kolikor je knjig, toliko je mišljenj. Kako pomagati človeku – temu našemu bralcu, da pride do sebe, da pomaga sebi kot tudi drugim? Povejmo takoj: naj vse posluša, prebira vse s preverjanjem, naj ničesar vnaprej sprejme, temveč da vse počasi, potrpežljivo raziskuje. Vse kar se ne more preveriti v praksi, v tem našem najlepšem in najpopolnejšem življenju ni vredno pozornosti. Ni potrebno dati prednosti niti enemu učitelju, temveč je vse potrebno opazovati hladno, vse potrpežljivo preverjati, od vsakega vzeti tisto najvrednejše, tisto esencialno, tisto kar nam bo v življenju koristilo. Pojdimo po lastni poti in poslušajmo svoj lastni glas, da bomo lahko v nekem trenutku postali sebi učitelji in učeneci, da bomo bili to kar smo. Nikakor pa ne verujmo tistim, ki govorijo, da so njihove resnice največje od vseh resnic. To je prvo, kar si moramo zapolniti in česar se moramo držati do kraja poti. Vse ostalo je relativno, vse drugo pride po tem.