Piše: Miran Zupančič

Milijone let je trajal proces nastajanja človeka, ki je potekal vzporedno z razvojem naše zemlje, kajti za to nastajajoče bitje je moralo biti ustvarjeno življenjsko polje, kjer bi lahko obstajalo in kot mikrokozmosovo orodje zbiralo izkušnje. Mikrokozmos , kot so ga imenovali stari modreci, je kompleksen, kroglast življenjski sistem z fizičnem, eteričnim, astralnim in mentalnim telesom ( ta štiri telesa tvorijo osebnost), poljem razodevanja ali astralnim poljem in sedmerim avričnem obročem.

Celotni proces oblikovanja človeštva so vodile duhovne sile, katere so zaradi svoje zavesti lahko imele pregled nad celotno potrebno življenjsko potjo in so tako spremljale še brezoblično bitje, ki pa se ga je dalo oblikovati. V tem času rasti, ki ga imenujejo mnogi veliki ezoteriki kot obdobje Saturna, Sonca, Meseca in Zemlje, so bila ustvarjena bitja, ki danes spadajo k četveri osebnosti. Istočasno z razvojem finejših teles se je razvijal tudi proces ozavedanja. V vsakem obdobju je bila položeno seme, s pomočjo katerega se je lahko ovedanje še dalje razvijalo.


Tako so ta zavestna stanja bitij potekala od globoke, zelo nedoločene zavesti, kakršno lahko pripišemo mineralu, preko zavesti spanja in sanj, kakršna je lastna rastlinskemu svetu, do zavesti mraka in nezavednih stanj, na kakršno naletimo v različnih oblikah v živalskem svetu. Končno so ta stanja dosegla zavest. Nastajajoči človek torej ni bil-kot pogosto nekateri trdijo-najprej mineral, nato rastlina in nato žival ter končno človek; šel je le skozi odgovarjajoča stanja zavesti, ki so lastna določenemu življenjskemu ciklu.

To, kar danes na splošno označujemo kot dnevno zavest, je možno le, če lahko vsa štiri telesa, ki koncentrično ležijo drugo na drugem, prodre princip, ki oživlja. Pri mineralu, rastlini ali živali ni tako, kajti tu še ni finejših teles ali pa niso povezana z bistvom. Oživljanje in vodenje teh življenjskih tokov se zato dogaja od zunaj. Tako spoznamo, da postane jasna zavest nastajajočega človeštva možna šele sčasoma, ker finejših teles najprej še ni bilo, ali pa so bila v zametku in so se morala razviti. Šele ko je bila zaključena ta stopnja nastajanja, lahko govorimo o bitju, zavedajočem se svoje biti in je lahko postalo uporabno orodje sedmernega telesa.

Vemo pa, da to orodje ni postalo služabnik duhovnega notranjega človeka, ampak je naredilo sebe za gospodarja v hiši. In kako je prišlo do tega? Ko je prišlo do povezave z mikrokozmosom, se je izkazalo, da je orodju manjkalo nekaj pomembnega, namreč vodenje, ki je dotlej določalo njegovo delovanje. Omenili smo že, da so človeštvo vodile duhovne sile. Te sile so bedele nad celotnim potekom nujno potrebnega razvoja. Cilj tega procesa gradnje je bil ustvariti osebnost, ki ne bi potrebovala vodstva od zunaj, ampak bi se ponovno lahko vključila v nekoč že prisotno enost duha, duše in telesa. Toda prišlo je do velike težave. Zunanjo vodstvo se je polagoma odmikalo, da bi pospešilo samostojnost in ozavedanje človeštva. Notranji voditelj ljudi, božanska duša, božanski princip v sredini sedmerega človeka, pa se še ni prebudil.

V tem prehodnem obdobju so tako nastale religije. Duhovščina-najprej so bili to še božanski poslanci-je ljudi učila spoznati in razumeti svoj izvor ter nalogo. Vedno znova je k tej nalogi privlačila duhovno pripravljene ljudi. Vendar sčasoma so to področje delovanja prevzeli oblastniki sveta-delno tudi s silo-, ker so živeli v zmoti, da so božanski poslanci. S tem pa so bile povezane velike nevarnosti, kajti človek takrat ni razpolagal le z eteričnim telesom, ampak tudi že z astralnim-telesom želja, instinktov, erosa. Tako je bil zmožen v povezavi s prebujajočo se zmožnostjo mišljenja uresničiti svoje egoistične želje- s pomočjo prefinjene uporabe v svojo korist. Tako je bilo človeštvo iz varstva nekoč skrbnih vodij potisnjeno v spletke svetovnih oblastnikov in duhovščine ter oropano dobrih zgledov.

Ker je bil največji del človeštva še v »otroškem« stanju, ki je nujno potreboval vodstvo, nasprotnikovim močem ni bilo težko zapeljati človeka s poti, ki so mu jo nekoč pokazali božanski poslanci. Vsa s tem povezana doživetja in izkušnje-na strani vladajočih ali nadvladanih-so se kot izkustveni zaklad nakopičila v človekovem energijskem sedemkratnem telesu. Tako se s tem izkustvenim potencialom soočamo vsi, če to hočemo ali ne, kar seveda vpliva na oblikovanje našega značaja in zavesti. Proces rasti človeštva od nedoločene zamračene zavesti do kasnejše duhovne ne bi bil možen, če ne bi pridobljene izkušnje privedle človeka do razumevanja svojega življenjskega stanja. Na tej osnovi moramo zavestno doživljati, pridobiti moramo vedenje, kakšna je naša naloga, ki nas je pripeljala v to stanje in kako se lahko rešimo moči, ki nas vežejo in ki niso prisotne le v našem mikrokozmosu ampak tudi v makrokozmosu.

Tu ne gre samo za kopičenje zunanjega znanja in izkušenj, ampak na tej osnovi tudi za pravilno sklepanje. Ker pa Bog ne zapusti dela svojih rok, delujejo v vseh časih božanske moči, zelo močno tudi v današnjem času, da bi nam pomagale v tem obdobju, ki je bilo brez vodstva, a se je sedaj zopet pojavilo! Luč ali Svetloba, ki jo v naš svet pošilja Duhovno Bratstvo, ni klic izgubljenim bratom in sestram, ki bi kdaj koli utihnil; je stalni poskus, da bi vse prebudil. Tako postanemo ljudje iskalci in smo postavljeni pred nov začetek. Potrebno je ljudem pokazati in pripraviti pot. Potrebno je ljudem pokazati ključe v novo življenje in jim biti zgled. To zahteva od Bratstva nadaljnje in večje žrtve. Nebeški sinovi se zato že od nekdaj spuščajo navzdol v naš svet, da bi se rodili kot umrljivi ljudje.

S pomočjo kulturnih poti pripravljajo človeštvo za pot odrešitve, prinašajo jim vedenje. V jezikih vseh narodov leži skrita skrivnost poti, s čistim mišljenjem lahko dojamemo posamezne dele poti. Lastna žrtev in žrtev Bratstva vodi prebujenega k duhovno-dušno zavest, v vstajenje. Bratstvo in z njegovo pomočjo ustvarjena moč omogoča iskalcu stopati po poti. Možnost, ki nam je dana na voljo za delo, je le kratek čas na razpolago, saj se sile umaknejo. Če smo to možnost uporabili za izgradnjo naše duše, bomo sprejeli višje možnosti. To delovanje je vsekakor v skladju z besedami Jezusa Kristusa: »Za vas je dobro, da odidem, kajti poslal vam bom Tolažnika.«. Če sledimo valu moči, ki nas vodi navzgor, razgrne Sveti Duh v nas svoje preobražajoče delovanje. Tako se pokaže, da je duševna moč Kristusovega Bratstva v človeku, ki gre po poti, vedno bolj križana, da pa v njem tudi vedno znova vstane. Na tak način bomo ob svojem času ravno tako prispeli do vstajenja.

In tako se brez konca dogaja svetovna drama, vedno znova od spodaj do najvišjih višin. Tako se v vedno novih ljudeh borita božansko in zemeljsko življenje. Kdo ima pogum opustiti staro bit in tvegati korake v božansko globino? Kdo ima pogum pretrgati vezi z zemeljskim življenjem, da bi lahko tako v njem živela duša našega Odrešenika? Kdor ima ta pogum, bo zanj nekega dne temni sen minil. Neizrečeno dolgo obdobje spanja in boja se mu bo zdelo kot nič. Nesmrtni človek se nenehno žrtvuje za vse nas-padla bitja, ki smo bili nekoč del njega. Nenehno išče pastir čredo, ki je zašla, da bi se vrnila; tudi narava, ki je morala z nami pasti, lahko zopet postane eno z duhom. V enem od spisov v Nag Hammadiju, pravi Odrešenik:

» Prinesel sem vam nauk o nesmrtnem človeku in sem pred njim razklenil okove razbojnikov. Pred njihovimi očmi sem razbil vrata neusmiljenosti. Ponižal sem jih v njihovih hudobnih namerah. Vsi so se sramovali in se dvignili iz svoje nevednosti. Zato sem prišel sem, da bi se združili s tem duhom in dihom ter bi iz dveh nastal eden kot na začetku, tako bi lahko doprinesli mnogo plodov in bi se povzpeli k tistemu, ki je že od začetka, v nepopisnem veselju in sijaju in časti in milosti Očeta vesolja.«

Po Webstrovem slovarju je univerzumov neskončno število. Ta trditev vsekakor drži, če razumemo to kot vsak bolj ali manj samostojno delujoč sistem kot univerzum. Toda meje se prestavljajo vedno bolj naprej.. Na koncu se nam zdi, da obstajata le dva drug nasproti drugemu postavljena svetova ali univerzuma. To sta dva sveta, ki stojita diametralno drug nasproti drugemu: svet, ki se v celoti razvija po božanskih silnicah in padli svet, ki je te silnice prikrojil za lastni namen, se po tem načrtu razvijal in se še dalje razvija. Oba svetova obstajata eden poleg drugega, s temeljno razliko, da se božanski svet razodeva iz lastne moči, medtem ko mora naš padli svet dobiti svojo moč stvarjenja od drugega sveta, da bi lahko obstajal.

Oba svetova imata lastne zakone.Oba sistema proizvajata svojo lastno pot: božanski svet obstoja kot razsežno vesolje, satanski svet pa kot na samo sebe navezano vesolje. Prvi deluje v luči božanskega zakona ljubezni, ki prežema vse življenje, drugi pa pozna le ljubezen do lastnega jaza in si prizadeva obdržati vse zase. Zato je človek nenehno v precepu. Kajti vidik, ki išče središčno točko, si prizadeva obdržati vse zase, vidik, ki se širi, pa deli svojo ljubezen z vsemi, ki jo potrebujejo. Prvi vodi v smrt, drugi pa v večno življenje. Obstajata torej dva sveta življenja. En je bivališče človeka v padlem stanju, drug razkriva popolnost in božanskost večnega življenja. V prostoru in času obstajata obe področji istočasno, tukaj in zdaj. Človek ne more prebiti meje s svojim lastnim »egom« Dostop do področja večnosti je v naši nesmrtni duši. To dušo je treba v trpečem človeku prebuditi in jo nahraniti pri Viru Večne svetlobe.

Ko so vprašali Jezusa, če je Kristus, je odgovoril:
«Povedal sem vam, pa ne verjamete. Dela, ki jih opravljam v imenu svojega Očeta, ta pričajo o meni. Toda vi ne verjamete, ker ne pripadate mojim ovcam. Moje ovce poslušajo moj glas in jaz jih poznam in mi sledijo. In jaz jim dajem večno življenje in nikoli ne bodo poginile in nihče jih ne bo iztrgal iz mojih rok. Moj Oče, ki mi jih je dal, je večji od vsega in nihče jih ne more iztrgati iz Očetove roke. Jaz in Oče sva eno.« ( Janez, 10:25 – 30)

V tem besedilu iz Janezovega evangelija se razodeva Očetovo Vsehotenje po«Sinu«, ki je Kristus, Luč, ki sije nad vsem, Božanska modrost in Sveti Duh. Kdor lahko prepozna razodevanje te Luči, lahko prepozna razodevanje Očeta. Kdor je pokoren kozmični volji in kdor se giblje z in v tej Luči in Ljubezni, je učenec Luči ali Svetlobe. V svojem prečiščenem srcu more potem slišati Kristusov glas, ki ga želi vrniti kot«izgubljeno ovco« v enost tega, kar je mišljeno z«jaz in Oče sva eno«.

Človeka goljufajo njegovi lastni čuti. Ustvarjajo mu iluzijo sveta, ki sploh ne obstaja. Oblegajo ga z neresničnimi vtisi. In tega se nato človek oprime. Premišljujejo o vtisih. Sanja o njih in sanje ga zapeljujejo. Končno se pokaže, da njegova pričakovanja izginjajo v dimu in da ni dosegel zastavljenega cilja. Razvijajo se tudi metode, ki naj bi okrepile te neresnične vtise in jih spremenile, da bi bolj vklopili v naše vsakdanjega življenja. Mnoge oblike današnjega poučevanja, predvsem pa reklame zapirajo človeka v kokon videza. Iz tega vase zaprtega sveta zaznava človek samega sebe in svojo okolico. Življenje, svet v sebi in okrog nas lahko označimo kot iluzijo in videz samo takrat, če lahko jasno pokažemo, kje poteka ločnica med videzom in resničnostjo.

Za nekoga je vsakodnevno življenje kot kamen trda resničnost. Stoji sredi nje, boriti se mora za svojo družino, za kariero ali ideale. Stalno išče nove metode, da bi ostal živ in obdržal svojo resničnost. Za soseda pa je lahko ta resničnost popolnoma neresnična. Svoji ženi pravi: »Tega moraš videti. Bori se na smrt, vendar to, vendar to ne pelje nikamor. To je vendar blaznost!« Nekdo tretji pa se smeji tem »modrim besedam«. Izhajajoč iz svojega miselnega sveta tudi drugi nima prav in se ukvarja z iluzijami.

Kaj pa je vzrok tega množičnega, vedno na novo zglajenega varanja čutov? Milijoni po vsem svetu se ženejo za izmišljenim ali sanjskim ciljem. Materija, iz katere je svet zgrajen, daje dovolj priložnosti za hranjenje iluzij. Znan naravni pojav je fata morgana: sanjska podoba v puščavi. Izčrpani popotnik tako zelo hrepeni po vodi in hrani, da ima zrcaljenje zraka, grad v oblakih za resničnost. Za koliko ljudi je življenje že postalo puščava, brezizhodno blodenje človeka od ene iluzije k drugi?! Vse te podobe, misli, čustva… nimajo v sebi ničesar resničnega. Ne slonijo na resničnosti in izginejo, ko se jim približamo. Niso otipljivi, ne da se jih prijeti. Človeka zaposlujejo z ničnostjo in ga ženejo naprej, dokler ne izrabi svojih najboljših moči. Tako poteka življenje od zibelke do groba in od groba zopet do zibelke. Iluzija spremlja človeka že od otroštva.

Ljudje se borijo z iluzijami, ki so jih ustvarili sami. Človek ne zaznava tistega, kar mu kažejo njegovi čuti. Če doživi pet ljudi isto izkušnjo ali pa opišejo enak predmet, so njihove razlage docela različne, včasih celo nasprotujoče, čeprav gre za isti dogodek. Čutila zaznajo sicer enake vtise, ki pa so pod vplivom jaza. Ta dopusti le tisto, kar hoče videti. Ostanek informacij odstrani, osebnost jih ne sprejme. Gledano s tega stališča je samoumevno, da si vsak človek gradi lastni svet iluzij in ga ohranja z življenjskim pomenom. Ta svet mu preprečuje, da bi zaznal to, kar leži zunaj njega. Štejejo in pomembne so samo lastne zaznave – pa še te so precenjene. To je njegova resničnost, gledano s stališča jaza, minljive resničnosti, ki se konča s smrtjo. Ostaja pa tudi neminljiva resničnost, do katere smrt nima dostopa. Ta resničnost je svet nesmrtne duše. Meja je tako natančna, da smrtno življenje ne more zaznati nesmrtnega. Lahko le domneva, da obstaja, če se v lastni resničnosti pojavi razpoka, če se svet iluzij – včasih zelo grobo sesuje zaradi bolečine in trpljenja, bolezni, slovesa, slabih družbenih razmer, vojne. Ti skrajni dogodki ogrozijo iluzijo, vdrejo v zavest, včasih z veliko silo in ženejo človeka na nove izkustvene poti. Nato sledijo nove zaznave. V primeru, da je osebnost – jaz – rešena starih iluzij, je odprta za nove vtise. Pokaže se nova pot.

Če deluje novi impulz resnično prenavljajoče, se mora to v življenju tudi pokazati. Kajti človek rad obdrži, kar ima. V novem vedno išče dobro znano in hoče zgraditi nov svet, ki pa sploh ni nov, ampak samo nova iluzija. Ta brezupni krožni val iluzij lahko prebijemo le, če novo sprejete vpoglede notranje spoznamo kot resnico in jih spremenimo v nov, korenit način življenja brez iluzij.Tako bo zgrajen nov svet, v katerem ne bo več prostora za iluzije. Vsako dejanje pa izzove proti dejanje, pa če je namen dober ali slab: protidejanje se v načelu zoperstavi dejanju. Kar se dvigne, se bo zopet pogreznilo. Zahvaljujoč temu delovanju narave se pred človekom pojavljajo vedno novi vidiki. Zgodovina se ponavlja, končni cilj pa ni nikoli dosežen. Če se nekoč nekaj zdi v dosegu roke, se nato izkaže kot fata morgana in se pred očmi razočaranega prizadevnega posameznika, razprši v nič.

Da si s površnim sprejemanjem ali zavračanjem ne bi zaprli dostopa do zakonitosti, o kateri govori duhovni univerzalni nauk, jih je dobro-kar se da jasno-opisati in si jih predočiti, da bi prodrli do bistva. Zato je potrebno stanje popolnega in neprisiljenega notranjega miru in tišine. Človekova zavest je oblikovala dolga pot izkušenj med skrajnostim med dobrim in zlim. Umrljiva zavest se je razvijala s pomočjo izkušenj o svetlobi in temi, dobrem in zlem, toploti in mrazu, strahu in pogumu, jezi in veselju. Človek torej razmišlja v nasprotjih in zato doživlja svetovne pojave kot nasprotujoče si. V svojem razmišljanju postavlja svetlobo nasproti temi, toploto mrazu, dobro zlemu.

Preden pa je padel, je imel zavest, s katero je videl pojave in procese kot enost. Lahko je zaznal, da je vse medsebojno povezano. V božanskem svetu ni bilo govora o nasprotjih ali njihovemu prepletanju. V božanskem svetu in področju ljubezen ni mešanica simpatije in antipatije, kot je to pri ljudeh te narave. Samoljubje in nesveto nimata mesta v čistem, božanskem področju, ki ga je dal Bog ljudem na razpolago. Sedaj pa je človekova zavest omejena. Človek presoja vse po zunanjih pojavih, katerih narave in ozadja ne pozna. Vendar mora soditi na tak način, ker nima drugačne zavesti.

Govori o dobrem, medtem ko ne pozna zla, ki preži v ozadju. Govori o slabem, medtem ko mu pravi potek stvari uhaja. V filozofiji Hermesa Trismegistosa je rečeno, da je dobro najmanjši del zla. Umrljiva zavest je preveč omejena, da bi dojela enost in povezavo pojavov v človeku in okrog njega. Ali povedano drugače:človek vidi le nasprotja. Čuti in razmišlja v nasprotnih vrednotah. Vsako dejanje, vsaka misel, vsak občutek izzove odgovor in je že sam odgovor na prejšnje dejanje, misel ali izražen občutek. Nekatera odzivanja neposredno sledijo akciji in se jih da jasno zaznati, druga pa trajajo mnoga leta, stoletja ali eone dolgo. Pogosto je zelo težko najti vzrok zanje. Vendar je človek zaradi vseh teh dejanj člen verige dogodkov. Potegnjen je v vrtinec dejanj in odzivov, ki jih povzroči sam, a nanje ne more več vplivati. Preprosto ga potegnejo za seboj.

Vzrok tega je lahko v omejeni zavesti. Večina ljudi se ne zaveda učinkov svojih dejanj in ravnanj, moči, ki jih te dejavnosti sproščajo! Vsak je prepričan, da se na spontana dejanja odziva spontano. Če je npr. nekdo vprašan ali nevprašan – razloži svoje mnenje, včasih nekdo drug odgovori z »Da, to znaš dobro pojasniti, toda…« ali«To ne gre, ker…«? Pri šolskem pouku in v poslovnem svetu človeku vbijajo v glavo, naj misli analitično in naj ne skriva kritike. Težko je ravnati tako, da se drugemu ne bi bilo treba odzivati ali se zagovarjati. Predvsem tedaj, ko se jaz-osebnost ojača ali se dvigne moč skupinskega jaza, stojijo napoti drugi, ki jih je treba z odzivanjem na njihova ravnanja premagati. So odzivi sploh kdaj neodvisni od osebnosti? Je človek svoboden v svojih dejanjih? Se ne vmeša vedno njegova osebnost? Po zakonu, da se vse obrne v svoje nasprotje, se bo tudi to, kar je začeto z najboljšim namenom, končno obrnilo v negativno. Politika in gospodarstvo nam to dokazujeta do najmanjše podrobnosti. Človek počne najboljše, kar zmore, da bi pomagal drugim, vendar postanejo običajno drugi tako odvisni od pomagačev, da ne morejo več pomagati sami sebi in se rešiti.

Pričakovano sodelovanje poteka pogosto čisto drugače, kot je bilo mišljeno. Za kar si prizadeva prvi, gre pogosto na stroške drugega. Kar pomeni enemu kruh, je za drugega smrt. Življenje prvega poteka na račun življenja in sreče drugega. Zavest prvega živi od zavesti drugega. Kar je začeto v zemeljski ljubezni, se še prelahko spremeni v sovraštvo.

Nekoč je bilo rečeno, da bi bilo dobro, če ne bi ničesar vedeli, če npr. ne bi vedeli, kaj vse povzročamo in kakšne posledice ima naše ravnanje. Omejitve zavesti imamo lahko torej za zaščito. Če bi se ljudje zavedli, kaj vse dobrim namenom navkljub počnejo, potem noben razumen in dobronameren človek ne bi več tvegal, da bi svojim soljudem prizadel še več škode! Z duhovnega stališča pa omejitev zavesti ni nikakršna zaščita, ampak ovira. Omejitev preprečuje, da bi ljudje spoznali svoje pravo bistvo in se naučili spoznati, da noben pojav na svetu ne traja večno in da na tem smrtnem svetu ni popolnosti. Omejitev skrbi torej za to, da vidi človek stvarjenje skozi omejena, večinoma rožnata očala, mora ga videti takega. Če bi ljudje videli drug drugega kot nezavedno orodje v sedmernem telesu brez vodstva, kot orodje, ki ravna brez spoznanja v vzroke in posledice, bi bolj pazili na svoje nasvete in sodbe. Človekova zavest se je naučila, da je smrt konec življenja. Nato sledita »nebesa« ali«pekel« in s tem je za mnoge poskrbljeno. Pojavila pa se je še ena predstava, ki je zaradi paranormalnih pojavov zabrisala mejo med življenjem in smrtjo.

Že od nekdaj obstaja nauk, v katerem pomeni naravna smrt možnost za notranjega duhovnega človeka, da bi » orodje, ki je postalo nekoristno, zamenjal z novim orodjem«. Po tem nauku daje naravna smrt duhovnemu notranjemu človeku novo možnost za odrešitev. To spoznanje vsekakor terja spremenjeno zavest, saj je normalna zavest zgrajena iz izkušenj nasprotij. Nova zavest temelji na drugačnem, božanskem svetu, v katerem ni nasprotij. Omejeno spoznanje povzroča torej omejena zavest. Ta zavest je nastala po eni strani zaradi omejitev sveta, v katerem živi človek, po drugi pa zaradi pomanjkanja resničnega, božanskega vedenja.

Za zemeljsko zavest so zemeljski pojavi resnični. Za z božansko navdihnjeno zavest pa je zemeljsko življenje neresnično. Ljubezen se spremeni v sovraštvo, sovraštvo v ljubezen, mir v vojno in vojna v mir, ker omejeno zemeljsko zavest kot posledico temeljnega pomanjkanja božanske modrosti premetava sem ter tja med obema poloma.

Tako si predstavljamo, kako držijo zakoni in zakonitosti zemeljske narave človeka in človeštvo trdno v rokah in ovirajo pobeg iz krožnega toka stvari. Imajo pa še drugo nalogo, namreč da zaradi omejitev človek spozna, da je zaprt v krožni tok. Dobi lahko toliko izkušenj in spoznanja, da nekega dne noče več sodelovati in začne iskati izhod. V tem primeru omejitve zemeljskega življenja preprečujejo, da se bi človek še dalje zgoščeval in duhovni notranji človek tako ne bi mogel biti odrešen. Če ne bi bilo uničenja, bi bil človek vedno znova vpet v sedmerno telo ali mikrokozmos in ne bi mogel več sprejeti klica Gospoda k svobodi in vrnitvi k Bogu. Zahvaljujoč omejitvam in zakonitostim umrljivega sveta pa je vse staro nekoč uničeno, da bi bile oživljenje nove možnosti in spomin na božanski red ter bi služile, kot hranilna podlaga. Kaj omejuje našo zavest? Določena neizkušenost, ki skrbi za to, da človek ne more videti skozi tančico.

Kako lahko človek odstrani omejitve zavesti? Kako se lahko reši prijema zemeljskih zakonov? Tako, da se zavestno prestavi pred in v drugega, ki ga imenujemo tudi kot nesmrtno dušo ali Kristusov Jaz, nosilca nesmrtnega življenja. V istem trenutku se človekova pot obrne. Borba in uvelj
avljanje bojujoče osebnosti nista več potrebna. Igra akcije in reakcije postane razpoznavna in njeni vplivi so lahko nevtralizirani. Ta nevtralizacija je možna z » ne-dejavnostjo«, to pomeni, da ne ravnamo več iz osebnosti-jaza. Njegova delovanja in dejavnosti opazujemo v lastnem življenju kot gledalci. To je premik življenjskega poudarka. Pozornost ni več usmerjena na naš smrtni jaz-osebnost, ampak na nesmrtnega, božanskega človeka znotraj nas. Želja in pritisk osebnosti jaza se manjšajo in tako se pojavi možnost prenove izrojenega sedmernega človeka. Ključ spremembe leži torej v naši zavesti. Po vseh izkušnjah mnogih življenj nastane v zavesti možnost ločevanja. Ta nam pomaga, da izbiramo. Kajti življenje ni mišljeno kot pot trpljenja, ampak kot proces inteligentnega ravnanja na poti notranje odrešitve.. Življenje v smrtni materiji je sredstvo in namen, ki vodi k cilju nesmrtnega življenja.

Izkaže se torej, da mnoge izkušnje spremenijo človekovo zavest, dokler nekoč ne razumemo sporočila o svobodi in odrešitvi. Sprememba zavesti pelje tako do njene popolne prenove. Če ne bi prejela novega, prenavljajočega duhovnega impulza, bi ostala znotraj lastnih omejitev in se še bolj osredotočila na smrtno življenje, da bi v njem končno preminila.

Kristusova duhovna prenova je torej pogoj za novo zavest. Človek živi po merah svoje zavesti. Njegovo stanje zavesti določa njegovo življenjsko stanje Zavest smrtnika ustvarja smrtno bit, zavest večnega pa vodi v večno življenje. Lahko pogledamo teoretično znanje o novem duhovnem življenju, vendar znanje ni zavestna izkušnja, ni posedovanje nove zavesti. Zato je treba dodati vero: vero, da novo duhovno življenje ni fantazijska tvorba, ampak edina prava resničnost. Tisti, ki ga ta vera ojača, bi spoznal, da samo znanje ne zadošča. Znanje, vedenje, je treba spremeniti v preoblikovano dejanje. Zavest vsakega človeka se spreminja. Če gre vse dobro, vsak dan. Spreminja se tudi njegovo življenje, vsak dan. To se kaže npr., če vplivajo na mišljenje, občutenja in ravnanje lepi ali žalostni dogodki in izkušnje.

Vera pa, notranje, gotovo vedenje, da novo duhovno življenje obstaja, kot magnet privlači človeka na pot, ki vodi v prvotno domovino. Začetek te poti leži v našem srcu, v matematični sredini sedmernega človeka. Če se torej zunanji človek, jaz-človek, umakne notranjemu človeku, nesmrtni duši, se bo iz duhovnega semena razodelo novo življenje. Zato se mora stari človek žrtvovati, predati se mora novemu, ki nastaja v njem. Prava vera se usmerja na ponovno vzpostavitev božanskega človeka v vsem njegovem sijaju in slavi. Kot sad te vere nastane čista zavest. Spontano ustvari prostor za popolnoma novo, odrešujoče življenje, s čimer je odprta pot k edinemu cilju.

Miran Zupančič: duhovni učitelj, jasnovidec in zdravilec.
http//www.ezoterika.s5.com