Vsakdanjo življenje nam prinaša več ali manj ponavljajoče se situacije: tako dvige kot padce. Vsakdo poskuša ohranjati svojo hišo v prijetnem stanju. Če nam to uspe in teče vse kot običajno, potem imamo občutek, da bi se to lahko večno nadaljevalo. To je isto kot v politiki, ko je ena stranka dolgo na oblasti.

Smrt našega telesa, kaže da je še zelo oddaljena. Gledamo svetovne dogodke, vojne, kjer ljudje dnevno padajo v bojih, katerih začetek in konec nista spregledljiva. Življenje se tako krasi s tem in onim, brezkrbno se živi v tjavdan. Dokler se nam ne zgodi nekaj, kar to naše sladko življenje, vsevprek ne prepiha. To nam potem da misliti in v nas dvigne vprašanje: "Zakaj se mi to dogaja?" To je prvi korak k zavedanju.

Ali nezadovoljstvo z določenimi stvarmi in situacijami v nas vzbuja občutek, da mora življenje temeljiti na nečem popolnoma drugačnem? Če, potem se začnemo spraševati o smislu življenja. Vendar pa to še ni dovolj, kajti vprašanje je, ali se rešitev resnično išče, ali pa se z njo ukvarjamo le zaradi kratkočasja. Vendar pa za vsakega pride slejkoprej trenutek, v katerem je soočen s krhostjo svojega obstoja. In prav to je lahko točka obrata, ki vodi človeka do meje in ga pripravi, da tedaj resnično prebije vse ovire in reši svoje življenjsko vprašanje.
Med vsemi nasprotji tega sveta moramo kakorkoli že najti svojo pot. V sebi ne bomo našli niti harmonije niti miru, če sami zase ne bomo v sebi razrešili tega notranjega konflikta nikoli minljivih nasprotij. Danes se lahko glasno veselimo in jutri smo lahko "dol". In to ni samo simptom nekega viharnega in željenjskega obdobja in tudi ne zapoznela poburteta. V enem trenutku živimo intenzivno v dogajanju in v naslednjem se počutimo kot tujec na tem planetu Zemlja.

Ampak če tega občutka, da smo tukaj tujci, ne bi imeli, bi bilo naše iskanje ter učenje brez pomena. To ZAVEDANJE, da smo tujci na tem planetu, je ZAVEDANJE! Če ta občutek izostane nam Življenje nima kaj povedati. Zakaj ne? Ker nam duhovno znanje pri tem občutku neizpolnjenosti pritrjuje, nam daje jasne odgovore na iz tega nastala vprašanja in nam Bratstvo drugega kraljestva posreduje vpogled v cilj našega obstoja.
Takoj ko v naše življenje posije žarek iz kraljestva luči, se moramo odzvati. Ko začutimo nujo po uresničevanju svojega hrepenenja, lahko nemudoma prepoznamo in opravimo svojo nalogo. Ne preostane nam nič drugega. Moramo prisluhniti notranjemu glasu. S tem pokažemo tudi velik pogum in zagotovo nam bo uspelo. Začnemo lahko z zelo preprostimi sredstvi. Vse, kar premika ta svet, ima preproste začetke. Priložnosti, ki jo imamo ta trenutek in sedaj, v našem življenju ne bomo dobili še enkrat. Zgrabimo jo, imamo vse možnosti. Tudi v družbi bomo lahko sledili svojemu razvoju, če bomo prisluhnili notranjemu glasu in hodili po poti, ki nam jo narekuje božanski načrt za nas.

Velik proces odrešitve in osvoboditve velja za vse. Dokler bo ostal en sam človek ujet, potem bo nebeško kraljestvo nedostopno za posameznika. Moramo se rešiti razmišljanja: "Kako bom jaz odrešen, kako bom jaz stopil v nebeško kraljestvo, kako bom jaz odrešen". Noben jaz-ego ne bo odrešen! Vsa pot odrešitve je možna samo v skupnosti duš. Zgodovina priča o mnogih ljudeh, ki so bili prepričani, da je spoznanje vse. Posledično so se umaknili v samostane, ašrame in podobne ustanove, kjer so se pripravljali na novo življenje. Toda to vsekakor ni prava pot. "Prebudi se , kdor spi", drugače te bodo"ukradli" s posteljo vred.
lep pozdrav in vse dobro,
Miran.

[ Odgovori na to | # ]