Človek se lahko osvobodi navezanosti na druge ljudi šele takrat, ko sprejme sebe z vsemi svojimi napakami in hibami, ki jih ima. Ko vzljubimo sebe točno take kot smo, bomo zmogli sprejeti tudi bližnje take kot so, z vsemi njihovimi napakami, saj jih imajo ravno tako kot mi. Upati si moramo izraziti sebe, taki kot smo in biti ter si dovoliti, da iz našega srca pride svobodno to, kar imamo v sebi in lahko dajemo drugemu. Šele nato lahko sprejmemo in ljubimo človeka, brez želje, da ga spreminjamo, da nas ljubi na način, ki smo si ga sami zamislili.

Nenavezanost na ljudi in stvari pomeni svoboda, pomeni biti to, kar želimo biti in kar smo, brez strahu, da nas drugi ne bi sprejeli. Spoznati želimo ljubezen v sebi, sebe v vsem žaru božjega miru in harmonije kot del celote. Postali bomo svobodni, sami si bomo ustvarjali prihodnost, brez strahu, da nam zunanje okoliščine krojijo življenje in nam določajo prihodnost.


Ko to svobodo dosežemo, se ne bomo več spraševali zakaj se ravno nam dogajajo nesreče in neuspehi, zakaj smo ravno mi tisti, ki ne zmoremo. Vedeli bomo, da smo sami kreatorji svojega jutri, saj se bomo zavedali moči, ki jo imamo v sebi, v svojem srcu. Razmišljali bomo, kako priti do cilja, ki ga želimo doseči in ne bomo dvomili v svoje sposobnosti. Vedeli bomo, da je potrebno narediti vse kar je v naši moči za dosego cilja, kar pa od nas ni odvisno, pa lahko predamo Božji volji, da oblikuje in pripravi vse tako, da bo modro in prav.

Materialne dobrine, ki so nam na voljo, so zato, da nam olajšajo bivanje na Zemlji. Uporabljati in uživati njihovo namembnost je modro in priporočljivo, saj zato nam jih je Bog poslal. Nič boljši ne bomo, če se bomo odpovedali denarju, ki ga imamo, nič bližje Bogu ne bomo, če denarja ne bomo zaslužili s svojim delom. Vse kar pa imamo pa si ne smemo lastiti in biti zasužnjeni z njimi. Ni pomembno, če so to predmeti (TV, računalnik, hiša, jahta) ali dobra služba, ki prinaša visok dohodek, ali pa bližnji, ki jih imamo radi. Pomembno je le eno: uživati materialne dobrine, delati toliko kot potrebujemo ter ljubiti s srcem in hvaležnostjo tiste, ki so nam blizu. Niti partner, niti otrok niso naša last, zato je njihova svobodna volja kako se do nas obnašajo (dokler ne presežejo naše meje), od nas pa je odvisno, če želimo biti z njimi ali ne. Za otroke smo odgovorni, da jih pripravimo na samostojno, odgovorno in zdravo življenje, za partnerja pa, da mu damo vso ljubezen, ki jo imamo v srcu in ki jo zmoremo. Vse kar je več našega razdajanja za druge, lahko pomeni že trgovino in pričakovanje, da dobimo "hvaležnost" poplačano na tak ali drugačen način.

Kjer se meje tvoje volje končajo, se začnejo meje mojega sprejemanja.