Piše: Aurigo

»Živimo skupaj, vplivamo drug na drugega: a smo zmeraj in povsod sami zase. Mučeniki grejo z roko v roki v areno; križajo vsakega zase.
Aldous Huxley, Vrata zaznavanja«

Pred hrvaško mejo sem se ustavil pri starem prijatelju. Pred nekaj leti, ko je bilo moji duši najtežje in nisem vedel niti kod, niti kam zaradi nastale situacije, sva v pogovorih rahljala mojo nevednost in zadrtost. Tokrat je najin pogovor prinesel neko drugo temo. Temo, ki je posredno povezana z reinkarnacijami. Še prej sva nekaj rekla o zmajevih črtah in čutenju energije. Povedal je, da kljub vsem bionergetikom na kupu in kjer stojijo kakšne točke, on ne čuti kaj preveč. Ob tem sva prišla do nekakšnega višnjegorskega kozlovskega sklepa o čutenju energij na zmajevih črtah med večjim delom populacije.
»Tisti, ki ne čuti, ne verjame v zmajeve črte.
Tisti, ki pa verjame v te stvari, pa ne čuti te energetske - zmajeve črte.«


Pri tem sem se sladko nasmejal. Potem sva obdelala temo – pozabljanje - v starosti, ki mi je malo obelodanila um. Pogovor je potekal o starosti. O Alzhaimerjevi bolezni in demenci. O starostnikih in pozabljanju. Da nekateri v kakšnem trenutku ne prepoznajo niti lastnih otrok. Spomnijo pa se dogodkov iz otroštva. Na podlagi tega, ker sem imel določene posredne izkušnje s to stvarjo, sem mu povedal zgodbo. Kako je starejša oseba odšla od svojega sedanjega doma, kjer je živela od poroke, vendar ne zadnjih 40 let. Vrnila se je torej na dom, kjer se je rodila. Vendar doma ni prepoznala in prespala noči zunaj pod svojim prvim domom. Njegov komentar k tej zgodbi je bil resnično dober. Dejal je, da v umu v teh letih in po toliko letih (po 60 letu starosti) ostanejo samo določeni vtisi, ki so bodisi povezani na mladost ali na lepa doživetja iz mladosti. Človek ve, kje je živel, ostane mu slika v spominu. Vendar, ko pride na ta svoj nekdanji dom, to ni več ista slika doma, ki jo je ohranil v umu. Ta slika, ki se je ohranila iz mladosti, je povsem drugačna. Zato ga tudi ne prepozna.

In če na kratko to zgodbo prenesemo na reinkarnacije, je to zelo podobna zgodba. Um se pred novo reinkarnacijo malce zamaže ali pozabi. Zatem v novem življenju, z novimi dogodki, z novimi izkušnjami, z novimi strahovi, z novo socializacijo, samo še prelepiš vse tiste vtise, ki so ostali iz prejšnjih življenj. Poimenoval bom to, da se um (popolnoma) zapaca. Tako ne vidi in ne spozna razločno prejšnjih vtisov iz predhodnih življenj. Npr. v kakšnem kraju se nam zdi, da smo bili že tam, čeprav smo dejansko prvič. Ali jih sploh ne vidi! Šele meditacija in globoko čiščenje jaza (ali egota komur pač ljubše) v tem življenju začne odstranjevati vso navlako in loščiti te vtise. Morda je še ena stvar, ki morda ne velja za vsakogar. Običajno pridejo ali bruhnejo na plan tisti vtisi, ki so povezani s travmami iz prejšnjih življenj. Ali s tako imenovanimi grdimi rečmi. To je nasprotno od tistega, do česar sva se prikopala s prijateljem. Vendar ven ne pridejo običajno tisti lepi vtisi.

Zadržim se preveč časa, tako da pridem v Istro v popoldanskem času. Roč. Cerkev svetega Roka. Zanimiva oltarna slika, na desnem drugem oltarju. Glavna slika predstavlja devico Marijo z detetem v oblakih. Pod njo so narisani manjši krogi, v katerih je prikazan Križani pot. V spodnjem delu slike na levi strani (morda) papeži, na desni strani pa dve prelestni gospodični. Na stropu cerkve imate štiri apostole. Čez cerkev teče Mihaleova črta. Točno nekje tam, kjer je opisani drugi desni stranski oltar. Poleg te večje cerkve stoji še manjša cerkvica, kjer teče Mihaelova črta na njenem koncu pri oltarnem delu. Zunaj, pred cerkvijo na levi strani, stoji spomenik glagoljašem, na kateremu je zapisano: Do neba.

Odpravim se naprej v Hum po ovinkih po daljši poti, ob peščenih hribčkih, ki jih je napravila narava. Hum so domačini poimenovali najmanjše mesto na svetu. Kakor je narisana cerkev na zemljevidu, gre čez cerkev v Humu Jurijeva črta. Črta ni toliko odprta. (351) V cerkvi pod Humom so starejši leseni oltarji. Zdi se mi, da so bolj plod domačih rokodelcev. Vredna pogleda je Marija z Jezusom, oblečena v belo. Aja, me je pa presenetilo samo parkirišče pred vasjo. Par metrov naprej proti vasi, od tistega visokega dreva. Dela, dela, dela. Čudovito energetsko dela. Tukaj čez gre Mihaelova črta. In zakaj tako dela? Malo pod Humom je omfalos. Tam je postavljen spomenik s šestimi oziroma dvanajstimi glagoljaškimi črkami. Na osrednjem stolpu spomenika je zapis v glagoljici in latinici. Zapis v latinici se glasi: »Vita vita, štampa naša, gore gre, 1482.

Boljun, cerkev svetega Fabijana in Sebastijana. Cerkev je zaprta. Čez cerkev teče druga navpična Mihaelova črta, ki je vzporedna s črto iz Roča. Mihaelova zmajeva črta se nadaljuje nato do cerkve svete Marije od Karmela. Ta cerkev leži osamljena ob desni strani ceste, nekaj kilometrov stran od Boljuna. Če dobro ne gledaš na zemljevid, jo lahko kaj kmalu zgrešiš. Poleg kar velike cerkve stoji še ena domačija. Po pripovedovanju domačina naj bi bila nekoč na tem mestu stal samostan. Tri nadstropni leseni oltar, to pomeni v višino najmanj tri metre in v dolžino okoli 5 metrov, ki je postavljen čez celotno vzhodno stran zadnjega dela cerkve, je vreden ogleda. Na oltarju je letnica 1676. V osrednjem delu na vrhu manjka kip, verjetno Boga očeta. Nahajal naj bi se v Rovinju. Osrednji del predstavlja zlato Marijo z Jezusom. Na oltarju so zelo lepi tudi angeli. V notranjosti se vidi, da je bila cerkev dozidana.

Labin (Albona) je zelo zanimivo mesto, ki se mi je odkrilo pred dvema letoma. (Več o tem: PO ZMAJ – EVIH ČRTAH ISTRE) Po prvem srečanju me je kar vleklo nazaj. Zakaj? Zelo blizu starega dela mesta je tako imenovani omfalos ali center sveta. Čez cerkev Marijinega brezmadežnega spočetja teče vodoravna Marijina zmajeva črta. To je bila sprva cerkev sv. Justa, vendar je bila okoli leta 700 porušena in potem preimenovana. Ta večer je delalo samo pred to cerkvijo MBS. Naslednji dan, ko ponovno obiščem center mesta, se je središče mesta že odprlo. Čez cerkvico na levi strani ceste, kjer se vstopa v mesto in leži nad spomenikom protestantu Vlačiču, teče Jurijeva zmajeva črta. Ta črta dejansko poteka tik ob glavni cesti, ki pelje v Reko. Čez cerkev v Marčilnici, kjer so prvi stanovanjski bloki, teče pomožna zmajeva črta. Tudi čez cerkev v Rabcu teče pomožna zmajeva črta.

Sveti Gal, majhna cerkvica povsem na samem, izpod Labina. Zgrajena je bila okoli leta 1600, natančen datum sem izgubil. Čez cerkev teče Mihaelova črta. Poleg cerkve najdem zmajevo travo. Sicer ne vem, kako se botanično dejansko imenuje, ampak tako sem to travo poimenoval. Cilj letošnjega morskega namakanja je bil majhen kamp izpod Labina. To je »nizko-kakovosten« kamp, kjer bi lahko za tista dobra 2 tisočaka tolarjev na osebo s šotorom na noč ponudili vsaj toaletni papir. Za enako ceno dobiš v nemških kampih vsaj toaletni papir. Snaga pa ni primerljiva. Trenutno je to eden izmed najbolj cenovno ugodnih kampov v Istri. Malo nabasan, ampak še z navdihom divjine. Kamp je namenjen tudi potapljačem. Odločitev, ki me je peljala, da sem zajadral nanj, je ta, da je kamp postavljen na Marijini črti. Znotraj kampa, skoraj na robu rtiča, leži cerkvica sveta Marina. Kamp je razdeljen na dva dela. Tistega z elektriko in tistega brez elektrike. Na žalost sem moral postaviti šotor kakšnih 70 metrov stran, višje od cerkvice, na parcelo brez elektrike, kajti ob cerkvici je resnično energetsko delalo. Ko sem zjutraj gledal neki mladi nemški par z otrokom ob šotoru, saj so bili povsem otroško razpoloženi, sem se samo smejal. Energija tega mesta je bila dobesedno osvežujoča. Še en zanimiv pripetljaj iz svete Marine. Zadnjo noč me je v kampu ujela nevihta. Vse se je začelo zelo počasi. Sprva grmenje in bliski na desnem bregu. Pripravljalo se je na nevihto. Strele so švigale v visok breg v Katorovem na desni strani kampa. Nevihta se je potem prenesla na morje. Začelo je treskati in grmeti nad morjem na desni strani rtiča. Potem pred rtičem. Potem malo na levi strani, malo na desni. In debel kaplje dežja. Dež, dež……

Za konec je enih dvakrat ali trikrat udarilo tudi v sam rt svete Marine. Med tem bliskanjem in grmenjem sem se ležeč zlil z materjo Zemljo. Se predal njenim vibracijam. Ni me bilo strah tega treskanja. Nekoč sem že v kampu preživel takšno neurje. Imel sem le eno bojazen. Avto sem imel parkiran v hrib, v ilovnatem parkirišču. Teren je malo visel na levo stran, zaradi tega tudi avto. Če bi preveč padalo, bi postalo spolzko in bi se avto zlahka prevrnil na bok. Naslednji dan bi imel same kozlarije s postavljanjem avtomobila na kolesa in morebitnim popravilom pleha. Sicer sem imel že v kampu eno manjšo nezgodo. Na mojo srečo je ostal v takšnem položaju, kakor je bil parkiran zvečer. Moji pomisleki pa niso bili tako nepomembni. To sem videl naslednji dan. Med parcelami so bili na nekaterih mestih speljani kanali. Dve parceli za šotore oziroma ogradi okoli prikolic v najnižji vrsti ob morju je zasipalo kamenje, ki se je prikotalilo z vodo iz vrha. Okoli 30 do 50 kg kamenja. Marinin nevihtni krst smo preživeli brez posledic in strahu. Marsikomu bo ostala nevihta še dolgo časa v spominu.
Dopoldne se odpravim na Čepičko polje in notranjost vzhodne Istre. Uravnotežiti stvari. Majhno naselje Kloštar ob glavni cesti Vranje-Labin. Pomožna zmajeva črta. Tudi tukaj je bil nekoč samostan. Po svetovni vojni so se v samostanske zgradbe naselili najverjetneje okoliški prebivalci. Čutiti je mir. V bližini Kloštarja se nahaja popek sveta. Šušnjevica čez kapelico oziroma osnovno šolo, ki je poleg, teče Marijina zmajeva črta. Čez glavno cerkvijo Janeza Krstnika v Šušnjevici pa pomožna zmajeva črta. Zavijem na Paz, na vrhu hriba je naselje Belaj z graščino Auspergov. Njihov poletni dvorec. Ime Belaj me spomni na boga Belina. Sprašujem se, ali res ima kakšno zvezo? Pomožna zmajeva črta. (Ko sem to zapisoval, sem naslednji dan odkril v Sobotni prilogi v članku arhitekta pasico o Belinu. Gre zgolj za sekvenčno naključje?)

Na križišču, kjer je postavljen križ z Jezusom in kjer pot na levo pelje v manjše naselje Sidreti, teče Mihaleova zmajeva črta. To je zmajeva črta, ki se nadaljuje v Roč. Igra rjavih metuljev na vijolčnih cvetovih. Nazaj se vračam čez Gologorički Dol. Po hudi strmini v dolini. Nameraval sem se že ustaviti, da naberem kamenje. Kamenje je lepo izoblikovano v kocke. Verjetno prave laporne kocke. Vendar se ne morem ustaviti zaradi prevelike strmine. Dejansko se nimaš kje ustaviti, kje drugje kakor na sredini ceste. Ko v dolini pogledam na zemljevid, spoznam, da sem v bistvu šel mimo popka sveta. Ali me je zato toliko privleklo? Zavijem še v Krbune. Vzpenjam se vsaj 200 metrov višinske razlike. V skoraj popolnoma opustelem naselju najdem zelo veliko cerkev, ki je zaklenjena. Čez cerkev teče Jurijeva zmajeva črta. Le zakaj so zgradili tako veliko cerkev na tem hribu?

Nadaljujem pot v Pičan. Nekdaj imenova Petina, Pentapolis. Na tem hribu se je razvilo škofovsko mesto. Pravili so mu tudi škofija lešnikov. To pa zato, ker so bili prihodki škofije zelo pičli. V Pičanu naj bi imeli štiri cerkve. Našel sem samo dve. Svetega Mihaela in svete Katarine mi ni bilo dano najti. Vse od 7. stoletja do 18. stoletja je bil Pičan škofovsko mesto, ko se je v 18. stoletju škofija preselila v Senj. Pred cerkvijo deluje. Čez Pičan teče pomožna zmajeva črta. Cerkev Oznanitev Blažene devica Marije je vredna ogleda. Tudi v glavni cerkvi so kripte škofov. Najbolj me impresionira slika svetnice Agate, ki so ji odrezali prsi. Obe dojki pa na sliki ležita pod njo na zlatem krožniku. Mislim si, ti materi, ta krščanska alegorija svetnic je zelo zanimiva. Posebej predstavljanje. Še so imeli čas položiti te dojke na krožnik. Svetnica je ob pogledu na to veličastje uživala in bila preblažena. Na kratko, zgodba o sveti Agati pravi takole, da ker ni hotela ljubiti rimskega nadzornika ter se odpovedati krščanstvu, naj jo bi žgali in rezali z ostrimi predmeti. Na koncu naj bi umrla, položena na žerjavico, ki je bila razprostranjena na tleh. Le kako je lahko jo umetnik res tako videl s tistim krožnikom?
Mestece Pićan je malce v razsulu. Nekatere hiše se obnavljajo. Zanimivo je to, da je več kot tisoč let bilo škofovsko mesto. Če bi izbiral po energijah, bi sam rajši izbral Labin. A Pićan je imel eno veliko kvaliteto. Vzdigoval se je na hribu, z dobrim pregledom na vse strani. Z južnega dela ga je bilo nemogoče zavzeti, saj se strma stena, prav tam, kjer stoji cerkev, spušča proti cesti. S severne strani je enako. Prihode v mesto iz vzhodne in zahodne je bilo zaradi velike strmine, kaj lahko obraniti. Gospostvo in škofovstvo.
Čez Marišče teče Marijina zmajeva črta. Čez cerkev in grad v Kršanu teče pomožna zmajeva črta. Ko se vračam nazaj v Slovenijo preko Opatije, se ustavim še v Brseču, čez katerega teče pomožna zmajeva črta. Prijetna majhno počitniška vas. Nekoč se bom moral ustaviti še v Opatiji in Lovranu.

Naj zaključim z določenimi mislimi iz Vrata zaznavanja, Nebesa in pekel, Aldousa Huxleya. Ko je Huxley eksperimentiral z meskalinom, ko ga je prvič vzel in ko je dobil povsem drugo percepcijo, percepcijo lepote stola. Na knjigo sem bil opozorjen po šoli učenja z danskim lamo. Pa tudi nekaj o postu je zapisano, ki pa bo postranska tema pri Veliki poti. Takole gre ta stvar:
»Vrtnica je vrtnica je vrtnica. A te stolove noge so bile stolove noge so bile sv. Mihael in vsi angeli. Štiri ali pet ur po dogodku, ko so že izginjali učinki pomanjkanja sladkorja v možganih, so me peljali na kratek sprehod po mestu, ki je proti večeru vključeval tudi obisk trgovine, ki se skromno razglaša za Največjo drogerijo na svetu. Zadaj v največji drogeriji na svetu, med igračami in karticami in stripi je stala, prav presenetljivo, vrsta knjig o umetnosti. Vzel sem prvo knjigo, ki mi je prišla pod roko. Bila je o Van Goghu, in slika, pri kateri se je knjiga odprla, je bila Stol – tisti osupljivi portret Ding an Sich, ki ga je nori slikar videl z nekakšno strastno grozo in ga poskušal prikazati na platnu…. Stol, ki ga je videl Van Gogh, je bil očitno v bistvu isti stol, ki sem ga videl jaz. …….. (In potem Huxley nadaljuje z razglabljanjem in eno sliko, ki je tudi mene nekoč pretresla oziroma dogodki okoli nje. Poznavalec renesanse celo pravi, da je v to sliko vključena magičnost renesanse.). Vrnil sem Van Gogha na polico in vzel knjigo, ki je stala zraven. Bila je o Boticelliju. Obračal sem liste. Venerino rojstvo – nikoli med mojimi najljubšimi. Venera in Mars, ljubkost, ki jo je tako strastno napovedoval ubogi Ruskin na vrhuncu svoje dolgotrajne seksualne tragedije. Čudovito bogato in komplicirano Apelovo obrekovanje……

So to bila zgolj naključja? Isti dan odprem časopis in berem reklamo za največji slovenski internetni brskalnik, Išči pametneje – o grafitih. Na sliki je grafit:
BOG OBSTAJA SAMO V PRAZNIH GLAVAH.
(Bog = Satan = Jezus = pravljice).
Avtor grafita je verjetno mislil, da ti, ki to razširjajo v drugi vrstici, imajo prazne glave. So puhoglavi. Nategujejo ljudi. In ljudi pitajo s takšnimi pravljicami.
Vendar se pisec grafita v srži v bistvu sploh ni zmotil. (Morda je nekje v sebi nekaj vedel. A ima še vedno zatemnjeno.) Ko ni misli na, ko ni Boga, Satana. Dobrega in slabega. Ko ni dualnosti. Pojmov v glavi. Ko je glava resnično brez vseh misli. Ko ni nič. Ko je glava resnično prazna. TAKRAT OBSTAJA BOG.
No, pa srečno, pa ne za večno.

Key words: Ley Lines, dragon lines, zmajeve črte, St. Micchael line, St. Mary line, Istra, Labin, Pićan, Hum,