Najstnik ni mogel dočakati trenutka, da zopet sreča svojo ljubljeno. Prekolesaril je 130 kilometrov, da bi jo lahko videl. Da so Italijani večni romantiki, potrjuje tudi zgodba o najstniku, ki se je za svojo drago s kolesom odpeljal 130 kilometrov od doma. Deček bo aprila dopolnil komaj petnajst let.

Petnajstletnik, ki živi v italijanski Imperii, ima punco v Milanu. Ker je premlad, mu starša nista dovolila, da jo obišče z vlakom ali avtobusom. Nihče od njiju pa ga na obisku pri punci ni želel spremljati.

Po včerajšnjem predavanju je pristopila gospa in mi rekla: včasih so nam farji prali glave samo enkrat tedensko, danes nam jih perejo 24/7. Popolnoma se strinjam z vami, sem odgovoril. Ko sem prišel domov, sem zvedel še za najnovejši podatek: v Sloveniji živi 410.000 ljudi z visokim tveganjem socialne izključenosti. Med njimi je 290.000 ljudi, ki ne zmorejo več plačevati niti položnic za osnovne življenjske stroške.

Ne spomnim se, da bi kdaj v totalitarni Jugoslaviji kdo pribeležil primerljiv podatek. Nekateri pa ob tem lakonično pravijo, da bi morali dati ljudem občutek, da imajo prihodnost. Kaj pa, če bi raje zgradili svet, v katerem ne bi bilo treba nikomur dajati takega občutka, ker bi ga vsi že imeli?

Piše: Tili Kojić v Vivi www.viva.si

Francoski seksolog Christophe Marx, dr. med., o poželenju, libidu in spolnosti

Seks je okus po življenju»
Bodi pravi moški, hočem seks s pravim moškim,« zahteva ženska. Toda kje je ta pravi moški? Kdo je? Sodobni moški ne ve več, kako naj bo pravi moški pred pravo žensko. To je velika skrivnost našega časa. Odkrivanje, kako sta lahko moški in ženska skupaj in se dopolnjujeta, bo ena od največjih pustolovščin naše človeškosti.« Tako  pravi Christophe Marx, francoski seksolog, ginekolog in psihoterapevt, ki je Slovenijo obiskal pred izidom slovenskega prevoda svoje knjige z naslovom Kam se je izgubil moj libido?

Piše: Snežana Zabukovec v Vivi www.viva.si

Najpogostejša zdravniška napaka
Prave diagnoze ni lahko postaviti, sploh če so zdravniki preobremenjeni in imajo premalo časa za svoje paciente. Kar v 80 odstotkih je napačna diagnoza posledica slabe komunikacije med zdravnikom in bolnikom, če mu denimo pozabimo ali ne znamo zaupati informacije o svojih težavah, zato je zelo pomembno, da se za vsak obisk pri zdravniku pripravimo.

Kadar imamo zdravstveno težavo, se k zdravniku odpravimo v upanju, da bo postavil pravilno diagnozo in nam pomagal poiskati rešitev. Toda kljub napredku sodobne medicine se lahko pri postavljanju diagnoze zmotijo celo najboljši zdravniki.

Čudež, imenovan telo
Človeško telo je inteligenten sistem s kopico samodejnih mehanizmov, ki pravzaprav živi svoje življenje. Sporočila, ki nam jih pošilja, in ukazi, ki mu jih dajemo, puščajo vtis, da smo mi in telo eno, toda to je le utvara.

Telo se pojavi na ravni uma. Znotraj telesa se pojavi opazovalec, zunaj pa - svet, ki ga opazujemo. Opazovalec in njegovo opazovanje kot tudi opazovani svet se pojavljajo in izginjajo hkrati. Nad vsem tem je praznina. Ta praznina je ena za vse.

Zakaj govoriti o veri v komunizem? Zakaj govoriti o zaupanju v ljudi, kakršen je bil Jezus Kristus? Je vse to sploh potrebno, ima kak smisel? Zakaj se človek ne bi zadovoljil s tem, da je potrošnik, da lahko prodaja in kupuje, se potešil z danim življenjem, v katerem mu ni hudega, če ni ravno rojen v Jemnu ali Siriji, in mirno preživel dni, ki so mu odmerjeni?

Mogoče bo zgodovina pokazala za nazaj, da je vera v komunizem res zgolj prazna utopija. Morda se bo izkazalo, da je človeštvo zgolj slepo evolucijsko črevo, ki ga bo nasledila manj neumna živalska vrsta.

Pikapolonica se je zagledala v sonce in je šla, da ga poišče. A namesto da bi prišla v tople kraje, je prišla v mrzle. Saj so tudi tam cvetele rože. Tudi tam je zorelo žito in celo nekaj sončnic je raslo vmes. Pikapolonico pa je zeblo, tako zelo, da ni videla niti žita niti rož.

»Čisto sem zgrešila pot,« je  tožila. »Ne razumem. Kako sem sploh lahko tako zelo zašla?«
Takrat pa je čisto blizu zaslišala gosli. Bil je murenček, dobro je igral in ona je že od nekdaj rada plesala.

Piše: Lucija Fatur v Vivi www.viva.si

Gospa Sabina je mamica štirih otrok, starih od 2 do 9 let. Rojena na Švedskem slovenskim staršem je pred desetimi leti našla svoj dom v Sloveniji. "Če bi mi nekdo pred enajstimi leti rekel, da bom živela v Sloveniji na kmetiji z veliko družino, bi se samo zasmejala", sva sproščeno začeli pogovor. In če bi ji nekdo rekel, da bo imela tako malo kilogramov, kot še nikoli v odrasli dobi, bi se ji zdelo prav zares neverjetno.

A natanko tako je danes. Vse življenje je bila bolj okrogla, a kilogrami so jo začeli motiti zdaj, pri igri z otroki. Opazila je tudi, da se je včasih nehote primerjala z drugimi mamicami v vrtcu ali šoli. "Prej se z videzom nisem ukvarjala," pravi, "mislila sem si, če koga kaj moti, naj me ne gleda. Potem pa sem imela po padcu z lestve težave z bolečinami v križu in zdravnik mi je svetoval, naj malo shujšam."

Piše: Taja Vetrovec v novih Misterijih www.misteriji.si

Z naravo se lahko povežemo tudi sredi mesta
Slovenska mesta, vključno z Ljubljano, so deželna mesta. Po tradiciji smo se oskrbovali iz neposrednega okolja. V zadnjem času je te oskrbe vse več tudi z novo nastajajočih okoliških kmetij, tudi permakulturnih. Arhitekt Ira Zorko, ki je sodeloval pri ustvarjanju prvega vrta po načelih permakulture v Ljubljani, se posveča ekološki arhitekturi, permakulturnemu načrtovanju in vodenju permakulturnih delavnic na svojem permakulturnem posestvu na Vranskem.

Tu ustvarja svojo tretjo permakulturno cono: permakulturni sadovnjak in žitno polje. O vzpostavljanju permakulturnega načina življenja v mestih se je z njim pogovarjala Taja Vetrovec.

Celostni pogled na hormonsko ravnovesje

Kakšno vlogo igrajo hormoni v našem telesu in kako je od njihovega (pravilnega ali nepravilnega) delovanja odvisno naše fizično, umsko in čustveno zdravje? O hormonih obstajajo številne študije in napisanih je mnogo knjig. Marsikdo že ob raziskovanju te tematike vrže puško v koruzo in ne naredi ničesar v smeri izboljšanja hormonskega stanja. Vendar ni potrebno, da poznamo vse vzročno-posledične povezave hormonskega delovanja, če se obrnemo na rešitve, ki nam jih ponuja narava.  

»V svoji želji, da spozna življenje, človek vse, kar je živo, razbija na drobne delce. Ob tem se je zagotovo veliko naučil. Le tega ne, da to, kar je proučeval, ni bilo življenje.« - Masanobu Fokuoka

Piše: Ivica Flis Smaka, dr. med., spec. fiziatrije in regeneracijske medicine v Vivi www.viva.si

Hormoni so zelo potentne drobne molekule, ki igrajo pomembno vlogo v telesu vsakogar od nas. Odgovorni so za številne naloge in procese, ki potekajo v telesu, zato pomembno vplivajo na naše počutje in obnašanje. Nujno je, da so med seboj uglašeni in v pravilnih razmerjih. Kaj se zgodi, če progesteron in estrogen nista v ravnovesju?

To je pogosto lahko celo razlog za razvezo, kajti ženske začnejo zavračati partnerjeve dotike, misel na spolnost se jim upira, so razdražljive, jezne ali nejevoljne, bežijo pred družbo in se zapirajo vase, naveličane so zakona, nimajo ne energije in ne volje do življenje … Vse to se lahko spremeni, če uredijo svoje hormone.

'Nevidna roka trga' je bajeslovno božanstvo vere v neskončno rast dobičkov. Kot za vsa božanstva vseh ver tudi zanjo velja, da ni nikoli obstajala, ne obstaja in ne bo obstajala, ker ne more obstajati. Napoti ji stoji prav to, kar naj bi jo usmerjalo – sebična in pohlepna človeška narava.

Nevidna roka trga predpostavlja, da je to, kar je dobro za alfa samca, dobro za celotno krdelo. Poglejmo! Za alfa samca je dobro, da ni lačen, tudi če vlada lakota. Za člane krdela je torej dobro, da si trgajo od ust in dajejo njemu, čeprav jih bo zaradi tega poginilo več, kot če bi bil tudi on lačen. Za alfa samca je dobro, da naskoči vse breje samice, ki jih lahko. Za ostale samce v krdelu je torej dobro, da tega ne počnejo, čeprav zaradi tega ne bodo imeli potomcev.

Um - sluga, ki je postal gospodar
Če bi lahko govorili o krivcih, da človek (še) ni Človek, potem bi bil um nedvomno med glavnimi kandidati. Um, ki je omejeno orodje zavesti, je postal tako pomemben, da smo se pričeli z njim istiti, in to tako zavzeto, da smo pozabili svoje pravo poreklo. Nič presenetljivega, kajti kar si, je nemogoče popisati z besedami in razumeti z umom; lahko le poveš, kaj nisi. In ravno tu leži njegova bodoča vloga: namreč, da ti pomaga dojeti, kaj nisi.

Toda um gledati v negativni luči bi bila napaka; on je namreč nenadomestljiv pripomoček zavesti, ki s pomočjo mentalnih kategorij - prostora, časa in vzročnosti, naslika na platno tvoje zavesti prizore, ki jih imenuješ svet.

Andrianina zgodba
To pišem za mojo prijateljico Andriano, ker v tem trenutku nima moči, da bi svojo zgodbo povedala sama. Vso energijo, ki je k sreči pri 29-ih letih vendarle ni malo, že več kot eno leto usmerja le v to, da bi preživela.

Uganili ste, to bo zgodba o krivici. Tako veliki in tako strašni, da bi najraje udaril s pestjo v steno in sosedu na drugi strani razbil sliko. To je najmanj, kar narediš, ko izveš, da so tvoji prijateljici še pred dopolnjenim tridesetim letom diagnosticirali raka in je prognoza slaba. Ko domača medicina nad njo dvigne roke, zdrobiš še kar je ostalo od stene.

A jeza je prav hecno čustvo, ko jo sprostiš ostane žalostna praznina in zapolni jo želja, da bi našel način in pomagal. Zopet ste uganili – to bo tudi in predvsem zgodba o upanju in moči, ki se zbudita, ko se odločiš preživeti.

Piše: Tili Kojić v Vivi www.viva.si

Depresija je čedalje pogostejša bolezen sodobne družbe. Čeprav lahko prizadene oba spola, moški in ženske depresijo doživljajo različno. Da bi jo lahko bolje in učinkoviteje zdravili, je koristno poznati te razlike. Največja je v tem, da pri ženskah obstaja dvakrat večje tveganje, da bodo zbolele za depresijo kot pri moških.

Razlogi za to so deloma biološki, zlasti genetski in hormonski, prav biološke spremembe pa so odgovorne za občutljivost na depresijo. Poleg tega so ženske bolj nagnjene k razlaganju svojih čustev in znajo bolje opisati svoje počutje, medtem ko moški svojo bolezen pogosto zanemarijo, dokler ni že v resnem stadiju.

Britanska vlada je zaradi povečanega števila ženk, ki potujejo same, objavila seznam najnevarnejših destinacij za ženske in ob tem opozorila, na kaj morajo biti pozorne.

V zadnjih nekaj letih je potovanje postalo cenejše in dostopnejše. Nekateri ljudje še vedno potujejo s potovalnimi agencijami, drugi s prijatelji, tretji pa najraje potujejo sami. Tisti, ki potujejo sami, pravijo, da si s tem zagotovijo najboljše dogodivščine in da tako največkrat spoznajo domačine.

Za razumevanje naših vsakdanjih življenj, za razumevanje našega vsakdanjega vedenja in delovanja je izjemno pomembno prepoznavanje iracionalnosti. Ne racionalnosti, kot spontano verjamejo ljudje, zlasti pa strokovnjaki, temveč iracionalnosti. Kaj to pomeni?

Osnovni in prevladujoči diskurz, v katerega smo vpeti, je diskurz gospodarja, ki pomeni odnose nadrejenosti in podrejenosti. Ko smo vpeti v tak diskurz, kmalu ne zaznavamo več, kdaj smo podrejeni in kako smo. Verjamemo, da smo v njem racionalni in celo naravni, pristni in avtentični, v resnici pa zgolj hlapčujemo.

Materija in zavest
Materialistično pojmovanje uči, da je svet ločen od nas in da se mi kot materialna bitja nahajamo v svetu, ki ga lahko opazujemo. Materialni svet, ki obsega vse pojavno vesolje, naj bi bil potemtakem nekaj primarnega, absolutnega, in obenem od nas neodvisnega, nekaj, kar naj bi imelo svoje ločeno življenje. Verjamemo, da potem, ko umremo, ta svet obstaja naprej; truplo se spremeni v »prah«, zavest pa izgine, se izgubi neznano kam.

Materialističen nazor tudi predpostavlja, da je človek materialno bitje, ki ima možgane, zavest pa je nesnovni fenomen, ki se pojavi oz. razvije v možganih. Možgani naj bi bili center zavesti in potemtakem nujen pogoj za njen obstoj. Če se zavest lahko pojavi le v možganih, to pomeni, da je telo primarno in nujno za obstoj zavesti.

Piše: Staša Lugovski v Vivi www.viva.si

Vprašanje za milijon dolarjev: kaj je skupno specialnemu agentu Foxu Mulderju, detektivu Adrianu Monku, dr. Sheldonu Cooperju in kapitanu Spocku – poleg očitnega dejstva, da so vsi fiktivni liki priljubljenih nadaljevank? Odgovor se skriva v naslovu, z obljubljenim milijonom pa žal ne bo nič. Zagotovo pa boste v nadaljevanju dobili nekaj zanimivih informacij o skrivnostnem in med šolarji in študenti nadvse zaželenem fotografskem spominu. Ali v resnici obstajajo ljudje, ki si lahko zapomnijo vse, kar vidijo?

Kako deluje spomin?
Spomin je fiziološki proces, ki, preprosto povedano, obsega tri stopnje: kodiranje, ohranjanje in obnavljanje posamezne informacije. Kodiranje omogoči, da se informacija iz zunanjosti prek elektrokemičnih dražljajev preobrazi v obliko, ki jo lahko naši možgani obdelajo.

Očka je prišel iz službe in vprašal Arjana, kako je bilo v vrtcu.
»Dobro,« je rekel Arjan.
»Kaj ste imeli za kosilo?«
»Oh,« je rekel Arjan, »grozno. Ričet.«
»Mljask!« je rekel očka. »Jaz bi pa zelo rad jedel ričet. A misliš, da bi se ti lahko pogovoril z vzgojiteljico, da bi jaz hodil jest k vam v vrtec?«

»Daj, no,« je rekel Arjan, »saj vrtec ni za odrasle!«
»Nič hudega,« je odvrnil očka, »saj bi cvilil in se jokal in vse to. Daj no, pogovori se!«

Kaj lahko pomaga do tega?

Beseda bo tekla o tem, da se ne obremenjujemo z izpolnitvijo naših ego želja, konceptov, načrtov, da nismo pogojeni z našimi predstavami, pričakovanji, a smo vseeno polno aktivni, dejavni, ljubeči, zadovoljni, mirni in odgovorni v tem in do tega kar nam prinaša življenje.

Gre za osvobojeno, nepogojeno stanje zavesti, ki zdravi dušo in telo ter pomaga k boljši, popolnejši uporabi naših življenskih danosti in manj stresni uskladitvi z realnostjo življenja. Zavedanje, da smo del žive neskončne inteligentne celote, ki je večna in popolna lahko pripomore do ponižnosti pred Bogom, kakor bom v nadaljevanju naslavljal to breznejno enost vsega kar je.

In morda bo človeštvu končno vendarle uspelo, da bo zares propadel. Vsakdanji zdravi razum kljub temu opazuje svet in prepoznava v njem pospešeno razvijanje vsega: znanosti, tehnologij, vzgoje, dobrin, permisivnosti, spolne svobode in sproščenosti, izobraževanja v družbah znanja, kritične misli. Zanj je svet iz dneva v dan vse bolj racionalen, vse bolj obvladljiv, vse bolj civiliziran, vse bolj prijazen, lep, dober, bogat, inteligenten, pameten in celo moder, poduhovljen.

V taki perspektivi je znamenito Lacanovo poudarjanje, da je nezavedno strukturirano kot jezik, da torej ni podzemlje temačnih iracionalnih sil, ki obvladujejo uboga racionalna človeška bitja, bolj revolucionarno, kot je bilo takrat, ko je Lacan to izjavil. Danes je namreč mogoče dokazati, da je navidezno racionalni svet bolj iracionalen, kot je bilo nezavedno kadarkoli, in da je iracionalnost kapitalističnega sveta samouničujoča, čeprav jo zdravi razum prepoznava kot racionalnost, povezano s tem, kar je dobro, koristno, uporabno in navdihujoče.

Piše: Darja Zgonc v novi Vivi www.viva.si

prim. Andrej Možina, dr. med.: Zdravstvo je kot ožeto jabolko

»Zdravniki smo zahtevni individualisti. Močan ego je v tem poklicu, v katerem so pogosto nujne hitre odločitve, dobrodošel, vendar le, če je znotraj določenih meja. Toda če seže onkraj teh meja, ima lahko negativno konotacijo in pripelje tudi do skrajnih dogodkov. Prav zato so zdravniki dolžni medsebojne spore reševati sproti in hitro,« opozarja predsednik Zdravniške zbornice Slovenije prim. Andrej Možina.