Ne gre se samo za čaščenje, ampak za doživljanje nečesa na takšen način, iz česa nastane pristranskost, ki zastira resnico.
Človekova resnica je velikokrat le to, kar si predstavlja kot resnico o nečem, vse to pa s samo stvarnostjo resnice nima nič skupnega..
Na primer vse lahko doživimo kot nekaj vsakdanjega, lahko pa te iste stvari, doživimo tudi kot čudež. Že čisto navadna stvar, je lahko čudež doživetja lastnih pričakovanj.
Torej našo resnico pogojuje največkrat ravno to, kako kaj, pa naj se gre za karkoli doživimo.
Če smo usmerjeni na to, da je čudež vse, nam bo naš um, tudi skušal na nek način vse predstaviti kot čudež.
Tako bo tudi um naredil v drugih primerih, pa naj se gre za karkoli.
V splošnem je čudež to, kadar se zgodi nekaj, kar je po naših prepričanjih nemogoče.
Čeprav vse to, kar tako različno doživimo, ne more biti drugačno kot v resnici je, nam naš um, ki služi našim željam, iz tega naredi ogromno nasprotujočih si subjektivnih resnic, po katerih se ravnamo.
Zato smo ob uri soočenja s tem mnogokrat res grenko razočarani.
Um po izvirnosti ni namenjen, da bi služil našim željam, in da bi nam delal takšne subjektivne resnice, ki nas ločujejo v katerih uživamo ali trpimo, ampak le temu, da bi ob resnični nevtralnosti,v popolni ljubezni zmeraj spoznavali vse takšno kot je, pa naj se gre za karkoli in se po tem zmogli prav odločati in ravnati.
To pa zmore edino po človekovi izvorni biti.
Človekovo izvorno bit, je dala v ječo pristranskost.
Pristranskost in neposlušnost resnici je tista, ki v nas napravi lažno sliko o vsem, ter nas tudi zapelje v greh in je tudi izvorno bit pahnila v zapor nasprotujočih si subjektivnih resnic.
Ker človekovo željenjsko telo ni več čisto in izvorno, to človekovo izvorno bit vodi v zapor pristranskosti.
Ko pa nismo v njih uslišani, ali pa če tudi smo-( ker nam to vse skupaj ne prinese pravega srčnega veselja in resničnega blagostanja)- nas to vodi velikokrat v oholost, da nikogar ne maramo.
Lahko maramo samo denar, ali nikogar ne maramo, torej lahko imamo tudi mnoge take pristranskosti, nagnjene k sebi, ki nastanejo zaradi razočaranj in tudi vse to skupaj je tisto, kar v človeku zastira izvorno bit in mu onemogoča, da ne more doživeti in videti resnice take kot je.
To zmore edino popolnoma čista nevtralna človekova bit, ki nima ljubezen uporabljeno za pristranske cilje, ampak kot živo nesebično izvorno silo. Takrat tudi um deluje prav in izpolnjuje svoj pravi namen.
Edino k rojstvu in obuditvi tega, je po izvorni biti poklican vsak človek.
Ko sem videl kakšne vse krivice dela pristranskost, sem temu za vedno dal slovo.
Ne gre se samo za čaščenje, ampak za doživljanje nečesa na takšen način, iz česa nastane pristranskost, ki zastira resnico.
