|
||||||
|
|||||||
Idealizem in dialektika
Vrnimo se k filozofom. Nemški filozof Schelling se je proslavil s svojo filozofijo narave. Zanj je bilo življenje stvaritev narave, narava je namreč vsa resničnost, ki se nenehno razvija. Življenje in materija se medsebojno dopolnjujeta, sta različna vidika enotnega procesa. Človek torej ne biva zunaj sveta temveč je del narave, je poduhovljena materija. Materija je potencialni duh, latentni duh. Ves neizmerni fenomen narave je razvoj k samozavedanju.
Vse te Schellingove ideje se ujemajo z našim razmišljanjem v TVI. Zgrešil je le pri eni trditvi: menil je, da je iz sprva mrtve materije nastalo življenje, ki se nenehno razvija - od primitivnejših oblik k popolnejšim, do človeka. Pravilneje je reči, da življenje ni nastalo iz materije temveč je materijo oživil duh, ki se je spustil vanjo. Iz njegove misli izhaja napačna predstava o primarni vlogi materije.
Tako rekoč zadnji veliki mislec, ki je poglobljeno razmišljal tudi o duhovnih dimenzijah, veliki Friderich Hegel, je Shellingovo misel povzel in dodelal ter predstavil idejo »absolutnega idealizma«. Tudi zanj je bil cilj razvoja samospoznanje in samorazumevanje. Vendar pa ta proces zanj ni bil isto kot narava, temveč je dogajanje razumel bolj v moralnem smislu. Po njem duh ni nastal iz nežive materije, temveč je prav tisto, iz česar sestoji vse bivajoče - duh je torej temelj vsega bivajočega. Ves zgodovinski proces, ki sestavlja resničnost, je razvoj duha k samozavedanju in samospoznanju, ko pa je to doseženo, se vse bivajoče harmonično združi s samim seboj.
Ali niso te trditve v popolnem sozvočju s tem, kar pravi TVI? Če v izjavi »duh je torej temelj vsega bivajočega« besedo »duh« zamenjate z izrazom »stvarnikova misel ali intelekt«, postane identična TVI. Tudi trditev, da je zgodovinski proces razvoj duha k samozavedanju in samospoznanju, se ujema s tistim, kar smo povedali o Velikem intelektu. Ujema pa se tudi z trditvami vzhodnih religij, tudi z Budovo idejo, da se z dosego samospoznanja otresemo karme, izvijemo iz kroga neprestanih utelešenj in dosežemo blaženost in zlitje s celotnim vesoljem.
Nadalje je Hegel prišel do nesporno pravilnega spoznanja: Vse kar je, je rezultat procesa. Vsako zapleteno stanje, ki traja omejen čas, vsebuje nasprotujoče si elemente, ki ga destabilizirajo. Nasprotja se morajo sama izoblikovati, dokler se ne razrešijo, to pa vzpostavi novo stanje, ki poraja nova nasprotja. Temu procesu pravi »dialektični proces« ali kar »dialektika«, sestavljajo pa ga tri glavne stopnje. Prva, začetna stopnja je teza. Reakcija, nasprotni proces ali antiteza povzroči nasprotje med njima, ki se razreši v novo stanje - sintezo, z elementi obeh. A to novo stanje zopet vsebuje nova nasprotja in s tem postane začetek nove triade. Zato se vse nenehno spreminja. Tudi človek je vpet v dialektični proces in iz njega ne more izskočiti. Le če bi nastal položaj brez nasprotij, bi tudi sprememba ne nastopila. Stanje brez nasprotij bi dosegli, ko bi se duh samega sebe zavedal kot zadnje resničnosti in spoznal, da je vse, kar je doslej imel za tuje, v resnici del njega samega, ne pa v nasprotju z njim.
Heglova spoznanja o dialektičnem procesu lepo pojasnjuje mehanizem učenja, gibalo napredka intelekta ali duhovne biti. Tezo in antitezo lahko obravnavamo tudi kot rezultat polarnosti, ki je prisotna v tridimenzionalnem svetu kot gonilo spoznanj. Božansko enost je namreč nemogoče spoznati, dokler obstaja samo Eno. Ko pa se to razcepi na množico nasprotij, na jin in jang, svetlobo in temo, toplo in hladno, luč in temo, je možno pridobiti spoznavo o razsežnostih in lastnostih tega enega. Teze »je svetlo« ne moremo dojeti, če ne vemo, da obstaja tudi temno. Antiteza »je temno« je torej nujni del spoznavnega procesa, ki vodi do ekstremov in vse subtilnejših spoznav pojavnosti. Največ se zapletamo v pojma »dobro« in »slabo«, čeprav v očeh Stvarnika med njima ni razlike.
Hegel je govoril o »organski družbi« brez nasprotij, v kateri bi bil vsak posameznik kot skladen del celote svobodno služil njenim interesom. S tem je Hegel pokazal človeštvu razplet zgodbe - dosego končne faze razvoja človeka in družbe, in priskrbel svetu ključ za razumevanje resničnosti. A ni mu bilo jasno, da človeka do te stopnje ločuje še mnogo, mnogo spoznanj. Levi Heglovci so razumeli, da je do idealne družbe še daleč, a so to »oddaljenost« krepko podcenjevali. Kdaj se bo človek lahko otresel sodb in obsodb, pehanje za bogastvom in užitki pa zamenjal s prizadevanjem za duhovni razvoj? Očitno še ne kmalu.
Marx, ki je filozofsko plat marksizma razvil neposredno iz Heglovih idej, je zagrešil veliko napako, ko je »dejanskost« na mah oropal vsega duhovnega in ves svet omejil zgolj na materialno. Družbe so zapadle v materialno zaslepljenost, ki traja še danes, duhovne vrednote pa so se izgubile. Odtlej smo (ne le po Marxovi zaslugi) sodobni ljudje oropani pravega spoznanja o naravi resničnosti.
SE NADALJUJE
Zoran Železnikar
www.prisluhni.si
Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Idealizem-Dialektika
|
|
| Domov |
|
Powered By GeekLog |
