Čutil sem bolečino novega sveta,
Začutil trpljenje, tvojega srca,
Ko lahko bi ti pomagal, ko bi vedela,
Da v življenju ni edino kar si zvedela.

Zdaj si sama in se sprašuješ: »Kam odšli so vsi?«
Rada bi, da vse besede, zlato postale bi,
A dojela si, da v življenju ni tako lahko,
Mnogokrat se trpeti mora, daleč je nebo.

Sklenila kanja, ptice k sebi vabi,
a, veselje, apetit si spet popravi,
Ptice reče, tu pri meni boste pele,
V svojem glasu boste mi žgolele...

Prislihne žolna, deblo onemi,
To je čudno vendar dobro, se ji zdi,
Le vrabec, sivček menita drugače,
Sova drema, lastovka igraje skače...

Vedno manj je drobtinic pod mizo.
Ljudje, vabljeni ste k novi pravičnosti.
Luknje, ki jih imate v zavesti,
si lahko napolnite s humano dobroto,
s srditim in odločnim uporom.
Z odločanjem, ki vam je ostalo!

Blaginja je dolga lista pravic,
ki izključujejo dolg seznam zločestih krivic.
Ničesar ne zamolčite, ničesar ne
izkrivljajte, ničesar ne potvarjajte,
ničesar proti vašemu življenju ne sprejmite!

Malena, dovoli mi, da trpim
za oba, ko se podirajo gradovi
sanj, želja, nepozabne noči;
ko vse vrag jemlje, ko brez krvi iz žil krvavim.

Dovoli mi, da sam ostrogo goltam,
na čereh, razvalinah samo najinega stolpa;
ko trn, gošča, me bosta vzela v objem,
ležal bom, kričal iz mojega, tvojega telesa.

Nebo je polno z oblaki,
katransko črna prevladuje,
nebo je polno s koraki,
ničesar več tam ne domuje

Nebo je polno z oblaki,
oblaki polni so vode,
sonce s hitrimi koraki,
proti domovanju gre

Iskal sem te v mimoidoči,
v več glavi množici,
med pisanimi oblekami,
čudnimi parfumi, v široki, dolgi ulici.

Zaman sem te tod iskal,
tekal, s pogledom prebadal
prebodene, mrke, tuje poglede,
da bi te zaznal, uzrl, samo to sem hotel.

Vsak šum, miške smeh v sobi, ure stenske tik-tak,
mačk zaljubljenih ženitev v noč aprilsko
ujel sem, snemal na uho, še z ulice opotekajoč korak,
brez sna, srce moje ljubeče o njej je razmišljalo.

Misli, kot valovi oceana, kot plima in oseka,
so me oblivale, valovale, mi spati niso dale;
notranjost moja, razburkanih časov vajena,
presenečenj, bila je kot osišče, mravljišče.

Počutim se kot kamen na cestišču, peščenem,
v družbi drugih, drugačnih, ne enakih sebi,
takih, vabljivih, zaprtih kot školjka,
katere popotnik med hojo z nogo odrine,
morda pobere, pogleda, komentira,
ali celo ponese s seboj, kasneje shrani, odvrže...
ker morda skriva v sebi nekaj več,
za nekaterim nevreden pogleda,
nekateremu popotniku pa pomeni dragocenost...
za kamen, popotniku skozi čas, naš čas...

Samo en velik NIČ si od tebe želim,
le to me lahko zmami in prikliče nazaj...
Za drugo ni časa... v zavesti se kamenje ruši,
le votli odmevi besed v izpraznjeni duši…
Samo on lahko jemlje in lasti si me,
en velik NIČ mi danes pomeni VSE!

Eno malo slikanico imam za refleksijo.
Oči se precejajo vanjo v sijočih nočeh
skozi zasnežene zamete duše,
ko iščem gib, ki še diha in se pretaka po krvi.

Razmišljanje odpira uvid v drobljivi čas,
ki se spopada s kresnicami samote
in nagubano kožo spomina,
raztezajočo po tistem koščku zemlje,
ki se ne more odtrgati od njega.

Nuška & Kanika………

Ko že dolgo več ne bo sledov o meni,
dvigni glavo proti nebu, šepetu zvezd verjemi.

Pogled, bolečina v grudih vrta v prostranstva kozmusa,
v nočeh samotnih, lune sijaj mi nežno govori, kot ti nekoč, me boža.

Ko več ne bom smehljajev risala ti na obraz,
oživi me z ljubeznijo na potovanju skozi najin čas.

Neskončna pokrajina. Iluzija prostora.
Gibanje sreče po bohemskih poteh.
Črkuje se zasončeni dih lepljivega vonja.
Schopenhauerjev obstoj stvari, ki jih ni.

Kakšne okoliščine bi morale vladati,
kakšno vreme bi moralo biti,
da bi se iluzije osvobodile vabe ptičev
na svoje brezlistno drevo.

Sedim na kopnem.
Na sklali, ki je bila nekdaj lepša
in bolj gladka, kot je človeška koža.
Morda jo je razoral orkan, ciklon
ali odtrgal rušilni potres
in jo vrgel na obalo.
V njej so bili nekoč morski
osirji in satovje školjk.
Koliko domiselnih oblik
skozi gibanje vetra in vode
se je moral domisliti gradbenik.

Misli frfotaijo in šumijo.
Drobijo se v drobne kapljice veselja
prek razpenjenih morskih valov
in strmijo v nostalgičen obraz gore,
vprašujoče zagledane v morje.

Veš, tu sem, prinesel sem ti rož.
Tistih, ki jih imaš rada,
Takšnih, ki me spominjajo,
Na najino prvo srečanje,
Nasmeh, ki si mi ga poklonila,
Takrat še nisi imela vtkanih srebnih las...

Spomnim se trenutkov, poletja.,
Saj si kot razigran otrok bruhnila v smeh,
Nagajivih oči, mladostnega pogleda, tvojih gibov,
Vse me je v hipu utišalo, prisluhnil sem...
Te pobožal po laseh, objel, začutil utrip srca...

Nikar ne vpij, kadar ne veš: Tega pa ne vem!
Molči in počakaj trenutek, ko boš lahko rekel: To pa vem.
Zakaj bi razglašal svojo nevednost?

So stkale meglice spet svoj pajčolan,
Da mi prekrile bi jutro v nov dan,
Z roso opojno prekrile ravan,
Sonce že kliče, jih vabi drugam...

Nežne cvetice, marjetke cvete,
Sončnih si žarkov, toplote žele,
Marljivih čebel je, čmrljev in os,
Lepih metuljev, barvam ponos...

Sram me je vse etične mizerije.
Sram me je vseh razlogov za enoumje.
Sram me je, da sem vztrajala na svojem udobju lenega duha.
Sram me je sodelovanja v gradnji vseh tistih arhitektur,
ki so se mi v rokah podirale.
Sram me je moralno dvomljivih razmerij, ki so me odtujevale
od bistva in logike.
Sram me je, da sem bila tako dolgo izvotljena in pohabljena.
Sram me je, da nisem premogla duhovne moči in sposobnosti
obnove in prevzgoje nagonskih čustev.
Sram me je, da sem izgubila občutek za krivdo in bolečino.

109

O, nikdar ne očitaj mi ljubezni izdaje,
čeprav daljava ognju vzela je netiva,
na videz vsaj; sam sebe bi zapustil raje
kot dušo svojo, ki v tvojih prsih biva.
To je ljubezni moje dom: če izgubljen
sem blodil, se kot potnik vrnem zmeraj isti,
o pravem času; nič od časa spremenjen
sam nosim vodo, ki naj madež moj očisti.
Četudi bi v naturi mi zakraljevala
slabost prav vsaka, ki človeško kri oblega,
mi le nikoli ne bi tolikanj zavdala,
da puhel nič želel si namesto vsega:
saj nič mi je ves svet: le kaj naj z njim počnem,
če tebe, cvet moj, ki si moje vse, ni v njem?

Moj Medo me objema,
tolaži me s tacama obema.
In z noskom boža mi obraz,
ki ga zima je zavila v mraz.

Tako je mehek in iskren,
tako je topel in diši
Tako je nežen in svilen,
z menoj sanja v temi.

Sestavljam spomine o Tebi,
koščke mozaika, kamenčke
drobne peščene, počasi, nežno.
Obrisi Tvoje podobe, utvara,
stoječa na piedestalu zmagovalke,
mirno zroča v daljavo, v neznano
brezčasje, bežna podoba zajedalke ...
Ne poznam več barvnih odtenkov,
oddaljena refleksija pozabe,
zlomljena v spomin hropeči,
drobi v prah krhke materiale,
od mene odmika delce Tvojega lika,
si del mene, dragoceno trohneči,
kot zelo slaba replika ...

Danes je padal dež poševno.
Zemlja je ležala tiho, lačna semen.
Dehteče jutro je vabeče
kakor mladenka, ki čaka nanj,
da mu bo tkala seme.

Polju se bo olistal obraz
z zelenimi prišitki popkov
in nasmehi sončnic,
ki bodo zaljubljene
vrtele sončno vreteno.

102

Manj te ne ljubim: dasiravno kažem manj,
je zrasla, ne upadla moč ljubezni moje;
lastnikov jezik izklicuje dan na dan
ceno tisti ljubezni, ki tržno blago je.
Ko je pomlad ljubezni najine vzcvetela,
sem ji prepeval pesmi v slavo in pozdrav;
tako v zgodnjem poletju poje Filomela,
a potlej, v dneh zorenja, odloži piščal:
pa ne, da so bile letni noči bolj krasne,
ko se je tožni spev razlegal v njih tišine;
a zdaj so veje težke od vreščave glasne
in ko sladkosti se privadiš, nje slast mine;
tako kot ona včasih jaz utišam pesem
raje, kot da ti z njo dolgčas prinesem.

Greva ljubi,
naj se najini telesi
zlijeta v val
in duši v eno.