Počutim se kot kamen na cestišču, peščenem,
v družbi drugih, drugačnih, ne enakih sebi,
takih, vabljivih, zaprtih kot školjka,
katere popotnik med hojo z nogo odrine,
morda pobere, pogleda, komentira,
ali celo ponese s seboj, kasneje shrani, odvrže...
ker morda skriva v sebi nekaj več,
za nekaterim nevreden pogleda,
nekateremu popotniku pa pomeni dragocenost...
za kamen, popotniku skozi čas, naš čas...