Vsak šum, miške smeh v sobi, ure stenske tik-tak,
mačk zaljubljenih ženitev v noč aprilsko
ujel sem, snemal na uho, še z ulice opotekajoč korak,
brez sna, srce moje ljubeče o njej je razmišljalo.

Misli, kot valovi oceana, kot plima in oseka,
so me oblivale, valovale, mi spati niso dale;
notranjost moja, razburkanih časov vajena,
presenečenj, bila je kot osišče, mravljišče.

Vso sem jo čutil, v žilah, celicah možganskih,
v kosteh mi je rila kot revma, vendar bolečina
sladka, dajala je takt temu plesu noči, v mišicah,
po vsem telesu drget, kot da sem jaz njena nebeška tišina.

En sam pogled, na koncu stopnic, kjer sem stal,
je bila ona, kot majhna ptička ujeta na limanice,
vsa je bila, tako preplašena, lepa, kot iz slikanice,
dovolj je bilo, da premaga strah, od moje črne kape, črnih očal.
_________________