Vedno manj je drobtinic pod mizo.
Ljudje, vabljeni ste k novi pravičnosti.
Luknje, ki jih imate v zavesti,
si lahko napolnite s humano dobroto,
s srditim in odločnim uporom.
Z odločanjem, ki vam je ostalo!

Blaginja je dolga lista pravic,
ki izključujejo dolg seznam zločestih krivic.
Ničesar ne zamolčite, ničesar ne
izkrivljajte, ničesar ne potvarjajte,
ničesar proti vašemu življenju ne sprejmite!

Nosijo plašče z našitki pozlačenih gumbov.
Zapenjajo se in skrivajo v telovnikih
laži in krive namere. Pravšnjost besed,
s katerimi vam bodo govorili in vas peljali
žejne prek vode z umom tujčeve učenosti.
S sebe bodo izpirali grehe pod pozlačenimi
pipami, nemir bodo prevažali v bajnih vozilih.

Le kje vse se skrivajo ti patetični heroji,
ki se utemeljujejo s sebičnostjo.
Berglami pohabljenega srca.
Ali še verjamete v vladajoči
smisel dobrega in poštenja,
kdo bo spodbudil pravičnost,
kdaj bo postavljen temelj
za urejanje domovinskih vprašanj?

Zgradili so umeten konstrukt moči
in volku so prebarvali kožo s krepostjo.
Obteženi, hrapavega in zateglega glasu,
s težkim trupom, se krokarji v jatah
črne svile zgrinjajo nad vami.
Nikogar ni, pred katerim bi morali
dokazovati grabežni plen in vest.

Vrnite se nazaj, v leto 1215,
ko je Anglija dobila od kralja zagotovilo
svojih pravic z Magno charto libertatum.
Spozabili ste se pri razdelilni pravičnosti.
Pohlep in grabežljivost so norme izkušnje.
Ves protokol je igrokaz apokalipse.
Globoko pod morjem so ostanki razbitin,
ki se ne vidijo. Paša oseke do skrajnosti.

Noben napredek si ne more nadeti maske
in nagovarjati siromake z mastnimi usti.
Vi bogatini delite, oblast nareže.
Vidijo se Benetke skozi rezino.
Življenje je preozek okvir ogledala bogatim,
v katerem si ne vidijo lastnih trebuhov.
V naletu se proizvajajo oblačila bikove kože.
Urino kolesje se vrti nazaj v zgodovino.
Nihanje je prekletstvo, ni kozmični princip.
S črnino hočejo oslepiti luč.
Potrebujejo dosmrtno kazen zapora,
gradnjo kaznilnic in veliko paznikov.
To je nezavedno vsiljen pedagoški trik
ljudstvu, da bo mirovalo.

V nevihtah grmenja si kalijo roke za grabež.
Kopičenje dobrin je sramotno. Je zloraba.
Izcejati tuj znoj pod plaščem demokracije,
spuščati kri in se prisesati na drugo telo.
Samovoljna merila žrejo otroke
in pojó žalostinke samotnemu rodu.

Za vaš defekt je poskrbela narava matere.
Ustvarjali ste si ugled z rdečo kravato
in hrepeneče nosili v sebi stanje
izkoriščanja človeka po človeku,
v lastni hiši, v kateri še žubori
očakova kri in odmeva možata beseda.

Postali ste nemoralna titanska moč.
Za stegovanje rok in pokvečene noge
niste potrebovali plebiscita revežev.
Še imam vlažno kožo od vašega jezika.
Krvave sledi podplatov vodijo v tujino.

Ni popravnega izpita, ni ponovitve.
Reveži in bogatini so tu. Razslojevanje
tisočkrat razslojenih in razdeljenih duš.
Ne potrebujete vmesnega polja.
Med vami in božjim kraljestvom
ste genialno skrajšali razdalje
s svojim orgiastičnim razpoloženjem
za zastrtimi okni, ki spodbuja le bes.
Bes je namenjen hudiču in se skriva
pod palubo ladje, ki razjarjeno orje
razburkane valove nevihti naproti.
Oblak, gora in nerojeni so ostali nemi,
zaklenjeni in skriti v šatulji te pesmi.

www.tatjana-malec.si