Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Poezija_Pesem_Pritrkovanje_Spokojna

Pritrkovanje ponedeljek, 21. april 2008 @ 11:20 CEST Uporabnik: Tatjana Malec Nedelja je spokojna. Možje pritrkavajo. Kako veličastno zvonijo danes zvonovi in zarisujejo meje zvena glasu. To je molitev brona. Kot bi se zvonu razpočila duša in odprle duri neba, da bi pozdravili, vstopili, se predali zgoščenosti svetlobe iz modre glasbene dvorane. Valovi in premika se zrak. Kembelj udarja vse pogosteje, hitreje. Ustvarja se zvok, barva in čudež, ki jo nosi gong veselja v sebi. Ogenj duš v Vestinem templju. Peščeno zrnce, ki ga je veter prinesel iz puščave, je zahrepenelo. Glasba zvonov ga je oživela, da je stopilo življenje v čas. Nad brejskim gričem Svetega Martina je pritrkavanje prestopilo reko Vipavo in se razlega od Čavna do morja. Bron se spreminja v zlato. Moč in iskanje. Oznanjanje svobode. Ritem, ki se oblikuje v veselje ljudi. Oznanjanje življenja. Zvon ne sivi. Se ne stara. Spodbuja s svojim glasom sonce v zemlji in kamnu, rujno kapljico na vipavskih gričih in v kleteh. Varen je privez kemblja na zvonik. V gibih pritrkovalcev se premikajo rjavkaste roke, kakor da bi jih oblikovala vipavska zemlja in v njej pretanjeno in občuteno srce. Božje bivanje nad zvonikom. Ko pljuskne glas iz Svetega Martina se trava poleže, utihnejo škržati in obmolknejo ptice. Trstike se pozibavajo. Oglasijo se zvonovi, ki kljubujejo času. Poniknejo glasovi med praznično oblečena telesa ljudi, ki se zbirajo na Brjah. So kot razgibanje planjave travniških rož. Zadrhtijo z naravo, ko zadoni glas zvona, nebeškega očesa z govorico vetra, s poigravanjem mogočnega zvena. Razcvetelo se je čelo zvonu s toplino velikega sonca in z molitvijo: Sveti Martin nas vari! www.tatjana-malec.si Komentarji (0) www.pozitivke.net