Nedelja je spokojna.
Možje pritrkavajo.
Kako veličastno zvonijo danes zvonovi
in zarisujejo meje zvena glasu.

To je molitev brona.
Kot bi se zvonu razpočila duša
in odprle duri neba,
da bi pozdravili, vstopili,
se predali zgoščenosti svetlobe
iz modre glasbene dvorane.

Valovi in premika se zrak.
Kembelj udarja vse pogosteje, hitreje.
Ustvarja se zvok, barva in čudež,
ki jo nosi gong veselja v sebi.
Ogenj duš v Vestinem templju.

Peščeno zrnce, ki ga je veter prinesel
iz puščave, je zahrepenelo.
Glasba zvonov ga je oživela,
da je stopilo življenje v čas.
Nad brejskim gričem Svetega Martina
je pritrkavanje prestopilo reko Vipavo
in se razlega od Čavna do morja.

Bron se spreminja v zlato.
Moč in iskanje. Oznanjanje svobode.
Ritem, ki se oblikuje v veselje ljudi.
Oznanjanje življenja.

Zvon ne sivi. Se ne stara.
Spodbuja s svojim glasom sonce
v zemlji in kamnu, rujno kapljico
na vipavskih gričih in v kleteh.

Varen je privez kemblja na zvonik.
V gibih pritrkovalcev se premikajo rjavkaste roke,
kakor da bi jih oblikovala vipavska zemlja
in v njej pretanjeno in občuteno srce.
Božje bivanje nad zvonikom.
Ko pljuskne glas iz Svetega Martina
se trava poleže, utihnejo škržati
in obmolknejo ptice. Trstike se pozibavajo.
Oglasijo se zvonovi, ki kljubujejo času.
Poniknejo glasovi med praznično oblečena
telesa ljudi, ki se zbirajo na Brjah.
So kot razgibanje planjave travniških rož.
Zadrhtijo z naravo, ko zadoni glas zvona,
nebeškega očesa z govorico vetra,
s poigravanjem mogočnega zvena.

Razcvetelo se je čelo zvonu
s toplino velikega sonca in z molitvijo:
Sveti Martin nas vari!

www.tatjana-malec.si