|
||||||
|
|||||||
Sedim na kopnem.
Na sklali, ki je bila nekdaj lepša
in bolj gladka, kot je človeška koža.
Morda jo je razoral orkan, ciklon
ali odtrgal rušilni potres
in jo vrgel na obalo.
V njej so bili nekoč morski
osirji in satovje školjk.
Koliko domiselnih oblik
skozi gibanje vetra in vode
se je moral domisliti gradbenik.
Misli frfotaijo in šumijo.
Drobijo se v drobne kapljice veselja
prek razpenjenih morskih valov
in strmijo v nostalgičen obraz gore,
vprašujoče zagledane v morje.
Tako so misli žive kot konji.
Preskakujejo migetajoče površine
pretanjeno, vztrajno tavajoče
skozi mlačni veter.
Gori bi rada danes podarila
čisto lepotno čustvo samotne pesmi,
kot so njeni pobeljeni vrhovi.
V sanjskih jatah naj oplajajo vetrovi
prstiče gorskih rož in sledijo zvokom
štropotanja aprilskega dežja.
Eruptivne in razsvetljene
v svoj zagonetni glasbi,
naj se predajajo učinkom južnega vetra.
Ljubim to njihovo zasluteno zvezo z menoj.
Pomenljivo zamišljeni so davni spomini,
ležeči na plamenih kraškega ruja,
vipavskih livad in domačih krajev,
kjer upanje vžiga drevje in log.
Zibljejo se misli in preoblačijo luč
v zeleno tuniko različic.
Z barvnimi prelivi rose radostijo oči.
Na sto načinov iz skorje vulkanskih moči.
Danes morda nihče več ne misli,
da sem bila vodopad na gori,
gora in skala ob morju pa eno telo.
Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Poezija_Pesem_Mere_Meje_Skala_Morje
|
|
| Domov |
|
Powered By GeekLog |
