Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Poezija_Pesem_Mere_Meje_Skala_Morje

Mere in meje ponedeljek, 21. april 2008 @ 08:52 CEST Uporabnik: Tatjana Malec Sedim na kopnem. Na sklali, ki je bila nekdaj lepša in bolj gladka, kot je človeška koža. Morda jo je razoral orkan, ciklon ali odtrgal rušilni potres in jo vrgel na obalo. V njej so bili nekoč morski osirji in satovje školjk. Koliko domiselnih oblik skozi gibanje vetra in vode se je moral domisliti gradbenik. Misli frfotaijo in šumijo. Drobijo se v drobne kapljice veselja prek razpenjenih morskih valov in strmijo v nostalgičen obraz gore, vprašujoče zagledane v morje. Tako so misli žive kot konji. Preskakujejo migetajoče površine pretanjeno, vztrajno tavajoče skozi mlačni veter. Gori bi rada danes podarila čisto lepotno čustvo samotne pesmi, kot so njeni pobeljeni vrhovi. V sanjskih jatah naj oplajajo vetrovi prstiče gorskih rož in sledijo zvokom štropotanja aprilskega dežja. Eruptivne in razsvetljene v svoj zagonetni glasbi, naj se predajajo učinkom južnega vetra. Ljubim to njihovo zasluteno zvezo z menoj. Pomenljivo zamišljeni so davni spomini, ležeči na plamenih kraškega ruja, vipavskih livad in domačih krajev, kjer upanje vžiga drevje in log. Zibljejo se misli in preoblačijo luč v zeleno tuniko različic. Z barvnimi prelivi rose radostijo oči. Na sto načinov iz skorje vulkanskih moči. Danes morda nihče več ne misli, da sem bila vodopad na gori, gora in skala ob morju pa eno telo. www.tatjana-malec.si Komentarji (0) www.pozitivke.net