Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Poezija_Pesem_Ognjeni_Zublji_Samota

Ognjeni zublji ponedeljek, 21. april 2008 @ 09:10 CEST Uporabnik: Tatjana Malec Eno malo slikanico imam za refleksijo. Oči se precejajo vanjo v sijočih nočeh skozi zasnežene zamete duše, ko iščem gib, ki še diha in se pretaka po krvi. Razmišljanje odpira uvid v drobljivi čas, ki se spopada s kresnicami samote in nagubano kožo spomina, raztezajočo po tistem koščku zemlje, ki se ne more odtrgati od njega. Na stezi ob dedovem starem sadovnjaku so se odprla vrata tik za bezgovim grmom, ki se je raztopil v en sam mili občutek, grčavo razvejan v plamenih ognja in žerjavici, v kateri sem pekla mlado koruzo in sanjala, kako bom odrasla kupila materi štedilnik na drva in ga namestila v podeželsko hišo, ki je pogorela v zubljih. Štedilnik je kupila mati, a jaz se takim nežnostim ne morem še danes upirati. Češem ostanke rumenih las med zrnjem, ki mi je še toplo ostalo v dlani. V to kurjenje ognja se pogosto vračam, saj mi zublji ogrejejo spomin na otroštvo. Na trenutke, ki sem se jim predajala in z njimi prgiščila dneve v živopisje reke. Veter odriva čas od omamnega bezga, da se dež ne bi razpljuskal po ognju spomina. www.tatjana-malec.si Komentarji (0) www.pozitivke.net