Sestavljam spomine o Tebi,
koščke mozaika, kamenčke
drobne peščene, počasi, nežno.
Obrisi Tvoje podobe, utvara,
stoječa na piedestalu zmagovalke,
mirno zroča v daljavo, v neznano
brezčasje, bežna podoba zajedalke ...
Ne poznam več barvnih odtenkov,
oddaljena refleksija pozabe,
zlomljena v spomin hropeči,
drobi v prah krhke materiale,
od mene odmika delce Tvojega lika,
si del mene, dragoceno trohneči,
kot zelo slaba replika ...

Podoba mozaika zre vame,
vem, lahko bi sestavil bolje,
pa nekako niti nisem želel,
sem Te komaj na pol zadel,
a vseeno, si tu, nepopolna,
kot ideja bolna, fikcija
znanstvene fantastike,
resnično neresnični smisel
nesmisla, potovanj in razburjenj,
ki si jih samo zase želela ..,
želja samo zate v Tebi,
hrepeneča do zadnjega atoma,
od izdiha in ponovnega vdiha,
da dokončno postala si,
brezbarvno ljubeča, krhka,
replika mozaika ...

gabriel s