Iluzija

ponedeljek, 21. april 2008 @ 08:55 CEST

Neskončna pokrajina. Iluzija prostora.
Gibanje sreče po bohemskih poteh.
Črkuje se zasončeni dih lepljivega vonja.
Schopenhauerjev obstoj stvari, ki jih ni.

Kakšne okoliščine bi morale vladati,
kakšno vreme bi moralo biti,
da bi se iluzije osvobodile vabe ptičev
na svoje brezlistno drevo.

Iluzije se prepuščajo omami upanja,
da bodo prehranjene in izpolnjene v luči.
Veje krošnje v nekakšnem gibanju,
se preselijo v sanje in bivake noči.

Kot pahljača se sušijo brez korenin,
ko spijejo vse tvoje poželenje.
V velikih kopah sena so zložene.
So pernati ptiči, ki ne morejo vzleteti.

Neverjetno kakšna gnezda so spletli
pod napušči streh, v katerih so sami klopotci.
Bolestne potrebe po sočutju odlagajo
svojo bolečino glave v mehko naročje.

Postavi se v bran s svojimi zračnimi rokami,
v nočni mori sanj si izrij šop las,
odpleši svoj ples na goli veji drevesa
in s svojimi semeni posej svoj vek časa.

www.tatjana-malec.si

0 komentarjev.

Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Poezija_Pesem_Iluzija_Pokrajina_Drevo