Malena, dovoli mi, da trpim
za oba, ko se podirajo gradovi
sanj, želja, nepozabne noči;
ko vse vrag jemlje, ko brez krvi iz žil krvavim.

Dovoli mi, da sam ostrogo goltam,
na čereh, razvalinah samo najinega stolpa;
ko trn, gošča, me bosta vzela v objem,
ležal bom, kričal iz mojega, tvojega telesa.

Dovolim ti, da odideš, me pustiš
v ruševinah, na raztrgani preprogi,
razgaljenega, prebodenega od žalosti;
ko odideš v svet drugih, ne želim, da me prebudiš.

Malena, morda pa le, kjer koli da živiš,
se srečava, zagotovo vem, da bova se,
kot takrat, ko sem te prvič srečal tam nekje,
malo zbegan, takrat bom želel, da ob meni se zbudiš.
_________________