Prek širne ravnice, prekmurskih livad,
Štorklje letijo, okras rosnih trat,
Prisluhnil sem vetru goričkih hribov.
Kličejo k sebi, me k meni domov..

Tam šmarnica, vince povsod še rodi,
okušaj še bograč, najboljši se zdi,
retaš iz skute,repnjače peko,
gibanca prava najboljša tam bo...

Ljubezen mi je sovražnica,
v okovje me je okovala,
me v ječo trpljenja pahnila,
iz nje ne najdem, sonca ne vidim, neba.

Prebijam se skozi labirinte,
hodnike, prepade, čeri njene,
se z njo, z ljubeznijo borim,
z zaupanjem v jutri, odkloni iz sanj, z vračanjem.

Bilo je takrat v maju,
ko peljal, ponesel te tja,
čez trate sem, polja cvetoča,
na ples, igro čustev, ljubezni za naju.

V večer pomladni
sva skupaj prisluhnila,
bitju srca, moč strasti,
poželenja, ko jemala sva se, dajala.

Rahel aprilski veter mi je pihljal
v obraz, me hladil, perona glas,
življenje na njem, mi jemal, dajal
je spodbudo, korajžo, mi krajšal čas.

Kot pošasti iz kovine in plastike
so vlaki prihajali, jemali ljudje
so slovo, se pozdravljali, jokali,
opazoval sem jih, ki so kot jaz čakali.

Če hočeš preživeti
v krvosesi deželi,
si moraš izpustiti kri
in postati brezkrven.

Če imaš razžarjeno dušo,
moraš pogasiti ognje v sebi
in se spremeniti v pepel.
V prgišču skrij iskro,
da boš prižigal luč.

Na cesti sem sam nikogar ni,
Ljudi ne poznam vsak pogled stran beži,
Po cesti zdaj tavam brez drobtinice sreče,
Kdo se ustavil bo, vsak nekam teče.

V množici zagledam ga, pogled je ujel,
Čutil dobroto sem, smeh je prišel,
Brez besed začutil sem njegovo srce,
V globini duše moje, pravo veselje je.

Vsega je že zdavnaj konec.
Še jo kliče otrok
z limonastim obrazom.

Obšla jo je slabost.
Pokrit je preko ust
z belo govorico:
Mati slutil sem te.
Še nista stehtani tvoja
toplota in svetloba.
Tvoje nedoločljivosti.

Lunin ščip, skozi zaveso
megleno, prikrito opazuje,
z vetrom stražarjem doline,
vsevedom, načrt za potep kuje, z njim modruje.

Da obiskala bi goro ledeno,
vrhove njene, globoke
prepade, ozke stezice,
v led okovane, snega polne, strme v nebo.

Kaj je beseda Ti?
Samo dve črki T in I?
Zdaj pa ne hiti in poglej
V Ti se skriva moč strasti,
V Ti najdeš rože, sončni žarek,
Veselje smeh kdaj pa kdaj žalost.
V Ti - moč morja in privlačna skrivnost.
V Ti je ljubezen, večer in jutro, dan in noč.
V tej besedi se skriva celi svet z mavrico objet.
V Ti sem jaz in v meni si Ti, vsa sreča in ljubezen - Ti.

V katerem Pilatovem vrču
naj si umijejo roke pred resnico,
ko pa so vse vode blatne.

Če udariš po vrču s kladivom,
ne zabrni, le zamolkel glas se oglasi.
Vrči niso zvonovi iz brona,
ki oddajajo čist glasen zven.
Postali so velikanske cisterne blata,
ki jih je načela rja in iz njih pronica
gosta tekočina zaudarjajočega vonja.

Roka drsi,
trka po vratih,
pušča za sabo senco telesa.
Znotraj se glas tišine
drugače sliši.
Sem budna, topla.
Polzim. Pripadam.
Vržem kamen.
Upam.

Vonjam duh ceste,
ki me razteguje
kot zgodbo v hišo.
Mi spreminja obraz
v smešnem ogledalu senc.
Stojim v čevljih
iztekanja vode.

Mežikanje svetilnika na
koncu majhnega rta,
bili so pozivi, meni takrat, mornarjem,
brodom, morju, v temnih nočeh.. uporniškim viharjem.

Na ploščadi s soljo posuti, kamniti,
razbrazdani od neurij, bučanja
valov časa, našel kotiček sem skriti
od morskih poti, tam sva ljubila se, šumenju valov prisluhnila.

Dvorana je bila polna, glasbe,
dima cigaret, vonja cenene
kolonske vode, znoja po še,
smeha, množičnega drtja…… ljudskega petja.

Sedela je sama pri mizi v centru
rajanja, stopanja po nogah
damam, od napol đentlmenov
napol bleferjev, od želja omamljenih… pijanih.

Nežni zvoki strun, stare kitare,
so padali v vodo tekočo, šumečo,
se odbijali od njene gladine,
se vračali, polzeli v njo, nazaj vame, v mojo kitaro.

Z občutkom sem jo vzel na koleno, z levo roko
sem jo držal za ozek topel vrat, z desno
sem božal jo, ji brenkal na žice,
napete preko njene vabeče špranjice, luknjice pohotne.

V brezglasni globini molka
domuje hip, umit bledice
in brezmejnosti.
Osamljen in zapuščen žarek
zvezde, ki je s čolnom
zdrsnila v srce
in umirila pljuskanje krvi.

Z nežnim zapestjem je zaobjela
mehke gibe človekovega razuma.
Koliko vsemirskih skrivnosti
prinaša njena selitev.
Kakor bi oplodila, rodila
in obožanstvila svet,
ki govori v vseh jezikih ljubezni
z glasbo, metulji in cvetenjem rož.

Nekaj čudnega se dogaja
v očesu vesolja.
Bolno je, vse rdeče ,
kot bi mu popokale kapilare.
V njem je cel ocean strjene krvi.

Sto milijonov mrtvih, od tega
petinšestdeset milijonov na Kitajskem,
kjer bo svet prižgal olimpijsko svečo
za genocid, sistemsko izstradanje do smrti,
deportacije, streljanje študentov na
Trgu nebeškega miru, preganjanje
in ubijanje Tibetancev, uničevanje
samostanov in kulturne dediščine,
ubijanje komaj rojenih deklic.

Spet dvigni krila ptica, poleti mi visoko nad oblake,
Da rod pozdraviš v pesmi, Slovence, vse rojake,
A ko letela boš, oblake sonce k sebi že bo vzelo,
Pogled prekrasen, v lepoti vsej te bo prevzelo...

Ko boš letela nad Triglavom, perje orla si nadeni,
Kjer veličasten v letu tam pred drugimi je vsemi,
povsod kjer seže ti pogled, Slovenec tam domuje,
slovensko govoriti ni mu tuje, se tega ne sramuje...

Ozri se v morje modro, spremeni se, galeb si zdaj,
Vdihni zrak z obale morja, vidiš, čutiš, saj je raj,
Že Pohorje visoko, tam si jastreb, ptica ujeda,
Pozabi plen, preleti vse, lepot oko se ti nagleda...

Takrat, ko zamižim, si zaželim,
da bi te videl, prižemal nase,
takrat, ko se poglobim, ko grem vase,
te ni pri meni, ni te, ko te v objemu želim.

Takrat me prime…zagrabi,
da bi te imel, bil s teboj v sanjah,
se s tabo podil po širnih planjavah,
takrat na hitro spim, hitim in že sem v tebi, v tvoji glavi.

Ves se vate vrinem, v tebe prelevim,
v tvojem srcu najdem še malo prostora,
morda je zame, vanj se vselim,
še mislim s tabo, a sem morda ti nočna mora?

Umijem ti oči,
da boš videl gostoto dežja.
Da boš slišal tišine besed,
ki izvabljajo sonce.

Vsaka beseda zase
je kot kresnica velikega sonca.
Besede se naselijo v drevesih
in ohranjajo gozd večno zelen.

So zvoki prebujenih duš
in raztopljene sence tistih,
ki so besede spregovorili.
Vse gube in brazgotine,
ki jih je zapustil znoj, so v njih.
Žalost in veselje, molk in krik!

Zastavil si si cilj in čakal,
čakal, čakal, nič ne verjel, da je že tu
ko se ihte klečala.
ti ni bilo mar solza ni pesmi ni ljubezni.
Le gledal si, kako njo nekdo drug tepta.
Si slišal in bil gluh.
Si gledal in bil slep.
Zastrupljen s senco dvoma.
Očital si ji to, česar ni bilo.
Pozabil si, da je eno pravilo:
»Ne preizkušaj pravega Boga«- ki ga ime Ljubezen.
Ljubezni Preizkušati Ne smeš,
ker ta ljubezen - je srce.
A srce pa je vendar človeško.
In Bog ve koliko trpljenja zdrži.
Nisi verjel v ljubezen
Le v svojo moč prepričan kot granit.
Z vso magijo in z vso prepričanostjo svojo
pozabil eno bistvo si: brez vere in zaupanja
Nič ni.

Presenečenje...I

Prihajala je nasproti, kot neustavljiva,
Z odločnimi koraki, elegantnega videza,
Z urejenimi lasmi, rahlo zamišljena,
Izzivalno, s pronicljivim pogledom,
Ne meneč se za vse okoli sebe...
Žal vam moram povedati,
Da danes ne boste opravili ničesar !
Uradne ure so ob določenih dnevih...
Rahlo prizadet sem odšel...

Presenečenje II

Prihajala je nasproti kot neustavljiva,
Z odločnimi koraki, elegantnega videza,
Z urejenimi lasmi, rahlo zamišljena,
Izzivalno, s pronicljivim pogledom,
Ne meneč se za vse okoli sebe...
Moram vam povedati, veselo novico,
da ste dobili sinčka, krepkega Mihca...
V trenutku nisem vedel kaj naj rečem..
Z šopkom v rokah sem šel k mladi mamici...

Malo dekletce Laura že spi,
Mamca jo boža, ji govori,
Sanjaj o zvezdah, kje so doma,
O biserih svetlih, v očeh jih imaš....

Laura pa sanja, da z nežno roko,
Mamca jo boža nežno lahko,
Čuti njen srček, ki govori,
Dete mi zlato, sladko le spi...

Laura odrasla, ni več otrok,
Mamca ob njej drhtečih je rok,
Pesem še sanja, srce ji igra,
biser v srcu, mamco ima...

Piše pismo iz daljine
svojoj majci sin jedini,
dok još možeš, kreni majko
tu se sprema zlo veliko.

Vjerovala nije majka
tolkom strahu sina svoga,
odluči se da ne krene,
da pričeka, da ostane.

Palile i harale su
krajem ravne Posavine
sve pobile- uništile,
teške horde dušmanske.