V sobici podstrešni, hiše, ki že več to skoraj ni;
miza robata, na njej prazna "flaša" na sredini,
konzerva ribja, kos belega papirja, popisan ni,
postelja izmučena v kotu, na njej jaz in delirij.

Strop, na njem odsev ulične svetilke, ples igra,
skozi okno prašno, glas hrama veselja prihaja,
senco miške na mizi, njene očke kot levje vidim,
za mrvico kruha prosi, mene, ki še komaj živim.

Bežim, bežim, se slačim…
Zidajo, rušijo, praznujejo.
Prihaja čas, ko se v megli mnogi
še komaj premikajo s sencami noči.
Času pokajo šivi. Otroci jadikujejo
za kruhom, dobrino, ki je vsaki dan
težje dosegljiva v preddverjih,
kjer pokajo s šampanjci.

Razrasla se je vznesena radost miclija,
ki išče svojo spolnitev na skorji
odmrlih in razpadajočih dreves.
Zvegana hiša pravice išče v jetrih
le jecljavi jezik, na pa tiste lahkotnosti
in razglašenosti preigravanja,
ki odmikajo nezasluženo zlato
kos za kosom in si pripenjajo njegov lesk
na svoja razgaljena nedra.

Na tvoje približevanje odgovarjam:
Zbogom! Odslej se bova ljubila narazen.
Vzdržujem te v sebi kot ljubezen,
a se trgam od voska zažganih kril.
Ti si mi podlaga za dejanje sproščanja
iz oklepa s tisočerimi vozli in kleščami.
»Ljubim te, a narazen!«

Ne poznam drugačnih stopnic
do polken z izrezljanimi srčki,
kjer vladajo nebesne miselnosti,
kjer angeli dihajo in krilijo z idejami.
Poiskala te bom v globini
in ti približala razločke.

Vedno se vračam k tebi,
ko me srce, duša boli,
le takrat, ko se, te iščem
v sebi, če me boli tokrat, ne vem.

V objemu tvojem najdem
mir, spokoj duši, sanjam
sanje preteklih dni, noči,
bližina, bučanje tvoje me hladi.

Takrat, ko sem s teboj, ko spim,
ko molče, razmišljajoč ob tebi
stopam, si mnogokrat želim,
da to sploh nisem jaz, da se ne dogaja meni.

Da je vse to z nama sen
in da z jutrom boš odšla,
in ko prebudim se v nov dan,
boš ob meni, kot gori tam, drugačna.

Sobivaš na isti valovni dolžini,
Tvoje strune in moje, v isti
resonanci hrepenenja in iskanja,
uživam, uživaš v Tvoji, moji
bližini, in jaz sem in Ti si
tisti, ki daje nova spoznanja ...

Ne rabiva besed, samo iskra
v očeh, nasmeh, stisk roke
intonacija glasu, vem in veš,
da kamorkoli grem in greš,
Te nosim, me nosiš, v srcu,
pozabiti Te ne smem, ne smeš ...

Ležal na zemlji sem, na tleh,
v majhnih, nevidnih delčkih
prahu, sam sem se, me čas je
odložil v pozabo, v ne-življenje.

Pozabljen, zavržen od nje, vseh,
še od sebe, s seboj boril se, trudil,
da hodil bi, ne samo v nočeh po dveh
nogah, omagal, padal na kolena, se izgubil.

Prek širne ravnice, prekmurskih livad,
Štorklje letijo, okras rosnih trat,
Prisluhnil sem vetru goričkih hribov.
Kličejo k sebi, me k meni domov..

Tam šmarnica, vince povsod še rodi,
okušaj še bograč, najboljši se zdi,
retaš iz skute,repnjače peko,
gibanca prava najboljša tam bo...

Ljubezen mi je sovražnica,
v okovje me je okovala,
me v ječo trpljenja pahnila,
iz nje ne najdem, sonca ne vidim, neba.

Prebijam se skozi labirinte,
hodnike, prepade, čeri njene,
se z njo, z ljubeznijo borim,
z zaupanjem v jutri, odkloni iz sanj, z vračanjem.

Bilo je takrat v maju,
ko peljal, ponesel te tja,
čez trate sem, polja cvetoča,
na ples, igro čustev, ljubezni za naju.

V večer pomladni
sva skupaj prisluhnila,
bitju srca, moč strasti,
poželenja, ko jemala sva se, dajala.

Rahel aprilski veter mi je pihljal
v obraz, me hladil, perona glas,
življenje na njem, mi jemal, dajal
je spodbudo, korajžo, mi krajšal čas.

Kot pošasti iz kovine in plastike
so vlaki prihajali, jemali ljudje
so slovo, se pozdravljali, jokali,
opazoval sem jih, ki so kot jaz čakali.

Če hočeš preživeti
v krvosesi deželi,
si moraš izpustiti kri
in postati brezkrven.

Če imaš razžarjeno dušo,
moraš pogasiti ognje v sebi
in se spremeniti v pepel.
V prgišču skrij iskro,
da boš prižigal luč.

Na cesti sem sam nikogar ni,
Ljudi ne poznam vsak pogled stran beži,
Po cesti zdaj tavam brez drobtinice sreče,
Kdo se ustavil bo, vsak nekam teče.

V množici zagledam ga, pogled je ujel,
Čutil dobroto sem, smeh je prišel,
Brez besed začutil sem njegovo srce,
V globini duše moje, pravo veselje je.

Vsega je že zdavnaj konec.
Še jo kliče otrok
z limonastim obrazom.

Obšla jo je slabost.
Pokrit je preko ust
z belo govorico:
Mati slutil sem te.
Še nista stehtani tvoja
toplota in svetloba.
Tvoje nedoločljivosti.

Lunin ščip, skozi zaveso
megleno, prikrito opazuje,
z vetrom stražarjem doline,
vsevedom, načrt za potep kuje, z njim modruje.

Da obiskala bi goro ledeno,
vrhove njene, globoke
prepade, ozke stezice,
v led okovane, snega polne, strme v nebo.

Kaj je beseda Ti?
Samo dve črki T in I?
Zdaj pa ne hiti in poglej
V Ti se skriva moč strasti,
V Ti najdeš rože, sončni žarek,
Veselje smeh kdaj pa kdaj žalost.
V Ti - moč morja in privlačna skrivnost.
V Ti je ljubezen, večer in jutro, dan in noč.
V tej besedi se skriva celi svet z mavrico objet.
V Ti sem jaz in v meni si Ti, vsa sreča in ljubezen - Ti.

V katerem Pilatovem vrču
naj si umijejo roke pred resnico,
ko pa so vse vode blatne.

Če udariš po vrču s kladivom,
ne zabrni, le zamolkel glas se oglasi.
Vrči niso zvonovi iz brona,
ki oddajajo čist glasen zven.
Postali so velikanske cisterne blata,
ki jih je načela rja in iz njih pronica
gosta tekočina zaudarjajočega vonja.

Roka drsi,
trka po vratih,
pušča za sabo senco telesa.
Znotraj se glas tišine
drugače sliši.
Sem budna, topla.
Polzim. Pripadam.
Vržem kamen.
Upam.

Vonjam duh ceste,
ki me razteguje
kot zgodbo v hišo.
Mi spreminja obraz
v smešnem ogledalu senc.
Stojim v čevljih
iztekanja vode.

Mežikanje svetilnika na
koncu majhnega rta,
bili so pozivi, meni takrat, mornarjem,
brodom, morju, v temnih nočeh.. uporniškim viharjem.

Na ploščadi s soljo posuti, kamniti,
razbrazdani od neurij, bučanja
valov časa, našel kotiček sem skriti
od morskih poti, tam sva ljubila se, šumenju valov prisluhnila.

Dvorana je bila polna, glasbe,
dima cigaret, vonja cenene
kolonske vode, znoja po še,
smeha, množičnega drtja…… ljudskega petja.

Sedela je sama pri mizi v centru
rajanja, stopanja po nogah
damam, od napol đentlmenov
napol bleferjev, od želja omamljenih… pijanih.

Nežni zvoki strun, stare kitare,
so padali v vodo tekočo, šumečo,
se odbijali od njene gladine,
se vračali, polzeli v njo, nazaj vame, v mojo kitaro.

Z občutkom sem jo vzel na koleno, z levo roko
sem jo držal za ozek topel vrat, z desno
sem božal jo, ji brenkal na žice,
napete preko njene vabeče špranjice, luknjice pohotne.

V brezglasni globini molka
domuje hip, umit bledice
in brezmejnosti.
Osamljen in zapuščen žarek
zvezde, ki je s čolnom
zdrsnila v srce
in umirila pljuskanje krvi.

Z nežnim zapestjem je zaobjela
mehke gibe človekovega razuma.
Koliko vsemirskih skrivnosti
prinaša njena selitev.
Kakor bi oplodila, rodila
in obožanstvila svet,
ki govori v vseh jezikih ljubezni
z glasbo, metulji in cvetenjem rož.

Nekaj čudnega se dogaja
v očesu vesolja.
Bolno je, vse rdeče ,
kot bi mu popokale kapilare.
V njem je cel ocean strjene krvi.

Sto milijonov mrtvih, od tega
petinšestdeset milijonov na Kitajskem,
kjer bo svet prižgal olimpijsko svečo
za genocid, sistemsko izstradanje do smrti,
deportacije, streljanje študentov na
Trgu nebeškega miru, preganjanje
in ubijanje Tibetancev, uničevanje
samostanov in kulturne dediščine,
ubijanje komaj rojenih deklic.