Rahel aprilski veter mi je pihljal
v obraz, me hladil, perona glas,
življenje na njem, mi jemal, dajal
je spodbudo, korajžo, mi krajšal čas.

Kot pošasti iz kovine in plastike
so vlaki prihajali, jemali ljudje
so slovo, se pozdravljali, jokali,
opazoval sem jih, ki so kot jaz čakali.

Bili so, sem bil na trnih, kaj, če
je ne bo, in ko pride, kakšen se
ji svet bo zdel, jaz, kaj naj ji rečem,
tujki, bil sem prestrašen, zakaj, še sam ne vem.

Z majhnimi koraki je stopala, plaho,
skoraj neslišno, vendar suvereno,
tako božansko je dišala, mala zadrega,
dvom na njenem obrazu, še lepša je bila.

Prijeten klepet ob kavici in žarki sonca
so greli nežno božanje z očmi, iskala
sva se drug v drugem, se opazovala,
ljudi okoli naju, sprejemala nasmehe, dajala.

Korak po stezici okoli jezera je bil lahak,
že bolj sproščen, glas, nje veder nasmeh,
slišal…čutil sem žensko ob sebi, v njej trenutek
razmišljanja, lomljenja zgodb, pričevanj preteklih.

Vse je bilo tako kot v zgodbi, ki solza
ne pozna, čeprav sem imel v grlu cmok,
dobil poljub v slovo, na hitro, še pomahala
je skozi nekaj, kar naju je in še vedno ločuje, spravlja v jok.

Vsak dan, še posebej ponoči, sanjam
o njej, stopam v njo, čeprav mi brani,
ne dovoli, joče, išče oporo v nečem,
kar vidim, jo čutim vso, z njenim nasmehom, modrimi očmi.