Lunin ščip, skozi zaveso
megleno, prikrito opazuje,
z vetrom stražarjem doline,
vsevedom, načrt za potep kuje, z njim modruje.

Da obiskala bi goro ledeno,
vrhove njene, globoke
prepade, ozke stezice,
v led okovane, snega polne, strme v nebo.

Je gora ponosna starka,
nema priča vojn preteklih,
v sebi, v svojih nedrih ,
kavernah skriva davna gorja, prekletstva.

Povsod v njej so sledovi kalvarije,
groze, razmetane kosti človeške,
vojaške čelade, rjave menaške
še vidnimi inicialkami, od časa preluknjane.

Na žico rjavo bodečo,
se veter ujel je, pozibaval,
po strelskih rovih, napol
zasutih z snegom, se podil, zganjal direndaj z luno.
_________________