| 
Ljubezen mi je sovražnica,
v okovje me je okovala,
me v ječo trpljenja pahnila,
iz nje ne najdem, sonca ne vidim, neba.
Prebijam se skozi labirinte,
hodnike, prepade, čeri njene,
se z njo, z ljubeznijo borim,
z zaupanjem v jutri, odkloni iz sanj, z vračanjem.
Opazujem trenutke, ki drsijo
v pozabo, se oddaljujejo,
sklonjen od ihtenja srca
mi misel v krog časa zapluje, je kje točka, konec sveta.
Ljubezen mi je nasprotnica,
mi miru ne da, z mano
tekmuje, se z mano igra,
smisel hotenju daje, življenju, ljubezni, ko borim se z njo.
|
Rubrike
Verjemi, da preberem vse tvoje pesmi, ki jih objaviš na pozitivkah, ker me nekako spominjajo na neke davne sence preteklosti ... :))!
Zadnja kitica te tvoje pesmi se me je pa sploh dotaknila, ker je tako prekleto resnična! Verjetno ti vsi tumbajo, kako da je ljubezen tista, ki odrešuje, napolnjuje s srečo, daje smisel življenju... in ostali bla bla bla.
Zakaj za vraga potem tega ne občutimo tako?!
Mene recimo ljubezen velikokrat le obremenjuje, posebno, če je neizpolnjena (tu seveda mislim na ljubezen med moškim in žensko, in nanjo se verjetno nanaša tudi tvoja pesem?!) Dokler si srečno zaljubljen, je vse tako čudovito, in svet je tako lep, ko pa te ljubljena oseba da na čevelj, si pa želiš le še, da bi ljubezen enostavno izginila, kajti zdaj postane težka kot cent. Bolj jo podiš od sebe, bolj te grize in praska in grebe, kot kak trdovratni parazit, ki se ga ne moreš več znebiti, ko se enkrat zaleze vate.
Druga stvar je ljubezen kot taka - recimo ljubezen do žive in nežive narave, do staršev, otrok, prijateljev, Boga... Ta ljubezen, pri kateri si objekta svoje ljubezni ne želiš tudi fizično, te resnično izpolnjuje in te polni z radostjo in z življenjskim smislom. In to vrsto ljubezni v večji ali manjši meri lahko radostno in vzhičeno občuti prav vsakdo izmed nas.
Ona druga ljubezen (med osebki različnih spolov oziroma istega spola) pa je povezana s hormoni, ki nas dobesedno zasvojijo, in ti znajo biti pravi krvniki, mučitelji, rablji, sadisti... In tedaj res lahko rečemo, da nam je ljubezen nasprotnica, da nas muči, sploh če je neizpolnjena, se pravi, ko z ljubljeno osebo iz kakršnegakoli razloga ne moreš imeti telesnega kontakta ( ker je daleč stran ..., ker te je zapustil ..., ker ne ve, da ga ljubiš....). Tedaj nam res ne da miru, izigrava nas, se nam roga in nas neusmiljeno vleče za nos.
Kadar ljubezen ni obojestranska, postane le še trpljenje in mučenje, ki pa tudi počasi (prepočasi) izzveneva in se nekega lepega sončnega majskega dne kar izgubi nekam v vesolje!
Pozdravček
Ljuba