Ležal na zemlji sem, na tleh,
v majhnih, nevidnih delčkih
prahu, sam sem se, me čas je
odložil v pozabo, v ne-življenje.

Pozabljen, zavržen od nje, vseh,
še od sebe, s seboj boril se, trudil,
da hodil bi, ne samo v nočeh po dveh
nogah, omagal, padal na kolena, se izgubil.

Svežina, gibanje rahlega zraka,
me dvignila s tal je, s poda,
žarek sonca, ona, skozi lino
teme sonca sporočilo.

Sem v njem, sem del prašnega
žarka sončnega,
»Bog prosim te, ne zatemni, ne ugasni sonca,
ponovno bo prah tla prekril in jaz bom z njim do konca!«