Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20080503073618475

Zelenijo besede sobota, 3. maj 2008 @ 07:36 CEST Uporabnik: Tatjana Malec Umijem ti oči, da boš videl gostoto dežja. Da boš slišal tišine besed, ki izvabljajo sonce. Vsaka beseda zase je kot kresnica velikega sonca. Besede se naselijo v drevesih in ohranjajo gozd večno zelen. So zvoki prebujenih duš in raztopljene sence tistih, ki so besede spregovorili. Vse gube in brazgotine, ki jih je zapustil znoj, so v njih. Žalost in veselje, molk in krik! Besede moraš začutiti, ko zasijejo iz njih pomeni. Obudi jih, ko se ti kot skipek pogašene sveče uležejo na dušo. Besede so kot podaljšane strune. Njihov glas seže visoko gor in plamtijo kot pobožna misel. Rade se naselijo v upanje in v vrtince čistega vetra, kjer se srečujejo v viharju z jamborom človeške moči. Nikoli ne gredo besede onkraj s teboj. Vedno ostanejo tu. Ne poznajo tega nerazumljivega slovesa. Nikoli se ne boš spominjal materine ljubezni, ločeno od njenih besed. Slišiš besede in se zaljubiš vanje. So kot cvetovi, ki mehčajo zemlji obraz. Izmikajo se zdrsom na poledenelih višinah. Pojavljajo se tam, kjer se začne ustvarjanje njihovega življenja So kri tisočerih zrn dobrih semen, posejanih v velikih knjigah resnice. Ne razdišijo se sproti. So kot rezine kruha, ki potešijo glad, a ko zaužiješ male drobtinice, ki so jih zapustile, jih nepotešeno sprejmeš kot rodovitni totem zemlje in jih pripenjaš na svoje srce. Kako šumeča je reka, ki spira in nosi besede, ki so se morale umakniti premočni svetlobi, mnoge pa so ostale ovite z mahom tišine. Še pomislila nisem, da je včeraj z vetrom sijalo tudi majsko sonce, a ko se spominjam besed, vem, da je mojim vnukom govorica pozlatila obraz. www.tatjana-malec.si Komentarji (0) www.pozitivke.net