Vsega je že zdavnaj konec.
Še jo kliče otrok
z limonastim obrazom.

Obšla jo je slabost.
Pokrit je preko ust
z belo govorico:
Mati slutil sem te.
Še nista stehtani tvoja
toplota in svetloba.
Tvoje nedoločljivosti.

Vsa kromatična si
v nerešljivem ponavljanju:
Zakaj?
Vse višje v obsegu oktave
je tvoj jok. Predirljiv.

Brez privoljenja
si me odnesla
v sanje budnosti.
Gledam te,
skozi izkustvo ničevosti.

www.tatjana-malec.si