V brezglasni globini molka
domuje hip, umit bledice
in brezmejnosti.
Osamljen in zapuščen žarek
zvezde, ki je s čolnom
zdrsnila v srce
in umirila pljuskanje krvi.
Z nežnim zapestjem je zaobjela
mehke gibe človekovega razuma.
Koliko vsemirskih skrivnosti
prinaša njena selitev.
Kakor bi oplodila, rodila
in obožanstvila svet,
ki govori v vseh jezikih ljubezni
z glasbo, metulji in cvetenjem rož.
Z vsakim gibom te silne radosti
je odžejana duša velikega stvarstva
z jagodami in tekočino življenja.
Prebujenost, da na nekaj metrih
zemlje živiš svojo mladost,
ki z veliko energijo proslavlja
življenje z medeno rosnim
oblačilom čez kožo,
kakor nasmeh sonca.
V brezglasni globini molka
