|  Roka drsi,
trka po vratih,
pušča za sabo senco telesa.
Znotraj se glas tišine
drugače sliši.
Sem budna, topla.
Polzim. Pripadam.
Vržem kamen.
Upam.
Vonjam duh ceste,
ki me razteguje
kot zgodbo v hišo.
Mi spreminja obraz
v smešnem ogledalu senc.
Stojim v čevljih
iztekanja vode.
Sem izven okvira,
vstopam v krog.
Rišem neskončnost,
stiliziram noč, temo.
Sproščam svetlobo.
Ponavljam hojo
po odlagališčih.
V skodelici se najdem
znotraj usedline.
Molčim. Se zdramim.
Znova trkam.
odtekam v telo,
ga obkrožam, blagoslavljam,
poglabljam, oblikujem.
Se obotavljam,
razmaknem, točim,
se zgoščam, okamnevam,
drobim kamenje v grušč,
ga meljem v pesek,
pripravljam malto, vezivo,
zidam, gradim.
Sebe.
www.tatjana-malec.si |
NE ZAMUDITE
Trkanje
Prispeval/a: kanika dne četrtek, 8. maj 2008 @ 09:42 CEST
____________________________________________________
Zakaj mora resnica trpeti? Zato, ker se človek ne zna izogniti skušnjavam in je nesposoben, da bi lahko družbo postavil nad sebe. Za pametnega človeka so nagrade njegova dejanja. Ogenj vedenja očiščuje dejanja. Vedenje je žarišče bistva našega delovanja.
Tatjana mej se, še veliko plodnega ustvarjanja Ti želim.
lp, fp-Kanika
Trkanje
Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 8. maj 2008 @ 10:32 CEST
moram reci, da tvoj komentar uvrščam med najbolj modre, ki sem jih kdaj prejela. Odkril si duhovno dimenzijo pesmi. Hvala ti zanj.
Tudi tebi želim veliko ustvarjalnega naboja. Tvoje pesmi kažejo, da ti ne manjka poglobljenega navdiha in tudi smisla za razumljenje in čutenje kako dihajo drugi pesniki.
Prijazen pozdrav
Tatjana