V katerem Pilatovem vrču
naj si umijejo roke pred resnico,
ko pa so vse vode blatne.

Če udariš po vrču s kladivom,
ne zabrni, le zamolkel glas se oglasi.
Vrči niso zvonovi iz brona,
ki oddajajo čist glasen zven.
Postali so velikanske cisterne blata,
ki jih je načela rja in iz njih pronica
gosta tekočina zaudarjajočega vonja.

Vrči so nagačeni z veliko puhle
in preperele trave in z otrplimi obrazi
ždijo mnogi v teh velikih posodah,
iz katerih se širi zadah trhline.

Na vrčih so moderni grafiti.
Oblepljeni so z velikimi plakati
mnogih nasmejanih obrazov,
ki so z rok prej umili umazanijo,
zato je nabranega toliko
svežega blata v Pilatovih vrčih.

Nekateri so si nadeli tudi zlate životce
z livrejami svoje pripadnosti.
Dolge prste z ostrimi nohti so skrili
v blato, kamor roke zlagajo nesnago.

Koliko razpadlega okrasja trohni
v vrčih, za katerega je bilo
porabljenega veliko denarja,
ko so si s svileno rokavico
nanašali ličilo na obraz.

Vrči ne lajajo in ne cvilijo,
le smrdi iz njih vse naokrog.
Tako značilno zaudarjajo.
Motna kaluža iz podzemlja rek
se steka vanje. Nobenih nočnih mor
in nespečnosti ne poznajo potopljeni
v blato in še naprej luščijo s sonca
in z zvezd zlato, dež pa jim spira roke.

Pilatovi lonci so edini red, ki ga poznajo.
Vedno več jih je. Rastejo in se večajo
kot gobe po dežju, oni pa mešajo blato.

www.tatjana-malec.si