Mežikanje svetilnika na
koncu majhnega rta,
bili so pozivi, meni takrat, mornarjem,
brodom, morju, v temnih nočeh.. uporniškim viharjem.
Na ploščadi s soljo posuti, kamniti,
razbrazdani od neurij, bučanja
valov časa, našel kotiček sem skriti
od morskih poti, tam sva ljubila se, šumenju valov prisluhnila.
Ona je bila tako lepa.. nežna, vabljiva,
kot da je iz penjenja valov
izšla, ustvarjena, se iz njih rodila,
vsa je bila kot boginja morja…lepote, otrok morskih tokov.
Med njenimi nedri
sem iskal, se v njih zakopal,
bil v globinah morja, kjer čeri
Amphitryte so podobni Atheni, bil v njih, v njih sem vstopal.
Mežikanje svetilnika na 
