Meditacija…

Minilo je pet let od moje prve meditacije, ki se je neprekinjeno držim vsak hip mojega življenja… Moja mantra je sestavljena samo iz dveh besed, ki sta tako enostavni in hkrati, včasih, tako komplicirani, sta pa za vedno edini besedi moje meditacije ali molitve. Obe sta, Edini - izvir mojega navdiha. Sta na okus vseh barv mavrice, obe sta sijoči in božajoči…

Vsako jutro, ko se zbudim, sem s srcem, z mislimi in z vsem mojim bistvom - le te dve besedi. Ko spim in sanjam... bedita nad menoj...

Pa pravijo, da je zaljubljenost, zagledanost samo za mlade, oz. mlajše - še zdaleč ni res.
Kdo bi si mislil, da boš prav ti, ogrela srce, te velike ledene gore... pa nisva niti slutila,
da se tako močno bova zaljubila.
Nedolžni pogledi, sladke besede, ne morem verjet,
res zdej ljubim sam tebe.

Hvala za najlepše trenutke, ki sva jih skupaj doživela, na gori snega, se skupaj topila,
ne mraz in ne veter naju od tega nikoli odvrnila.
Vsaj vem, kaj beseda ljubezen pomeni,
zakaj in koga ljubiti in kaj v življenju nikoli izpustiti.
Pogrešam vsak trenutek, ko zraven te ni,
pogrešam vse, to kar si.

Zunaj se je že spuščal mrak in narahlo je snežilo. Vse je kazalo na zgodnjo zimo (vsaj tako so tudi napovedovali starejši ljudje, ko so modrovali, kaj in kako). Gledal sem skozi okno in opazoval, kako snežinke poplesavajo po oblačnem nebu. Vedno pogosteje so padale. S pogledom sem jim sledil v višino, kar je dajalo videz velikega lijaka polnega puhastih madežev in hotel sem jih šteti, pa ni šlo.

Kar naenkrat jih je bilo preveč, nešteto jih je bilo, padale so na tla in se spoprijemale, postajalo je vedno bolj belo, kar me je neizmerno veselilo, saj sem imel rad zimo navkljub temu, da sem imel daleč do šole in da nisem imel primerne obutve in oblačila. Pa saj nisem bil edini, kar nekaj jih je bilo, ki so delili z menoj isto »mizerijo«.

Strah me je katastrofalnih stvari. Imam katastrofalna pričakovanja. Da se bo nekaj zgodilo in da se jaz lahko vnaprej pripravim in to olajšam. Huda bolezen, vojna ali kaj drugega. STRAH ME JE! In ta strah me blokira že danes, da ne zmorem uživati, da ne zmorem delati tega, kar me veseli, biti v tem trenutku, dati vse od sebe, živeti vse, kar mi je ponujeno.

STRAH ME JE! Strah me je, kaj se bo zgodilo, če bom živel svoje sanje. Strah me je, da če bom živel svoje sanje, da se bo gotovo zgodilo nekaj, zaradi česar bom obžaloval svojo odločitev. Strah me je, da bom ostal brez denarja oz. da bom služil manj kot sedaj. Da bom v slabšem položaju, manj svoboden.

Čas zime je skrivnostni čas. Odpirajo se vrata v svet duha in naredi se prostor za živo svetlobo, v katero je odeto notranje kraljestvo. To svetlobo lahko vidimo samo s srcem in ne z očmi. Naredi se prostor za posebno tišino, ki leže kot pajčolan na ljudi in naravo. Vstopi v naš svet skozi padanje snežink, ko postane vse ogrnjeno v belino in hlad in molčanje. 

In čas zime prinese še eno posebnost: pravljičnost. Življenje se ponotranji in domišljija odpotuje na skrivnostne poti proti srebrnim zvezdam. In odkriva pokrajine, kjer prebivajo drugačni prebivalci. Če bi naš duh svobodno in z budnostjo zavesti raziskoval notranje 'prostore', bi srečal skrito življenje, posebna bitja svetlobe in spiralnega valujočega plesa, ki se iskrijo, utripljejo, se vrtijo, sijejo, zvenijo ... kot neskončna harmonija barv in svetlobe.

Se strinjate s tem? Osebno že mislim tako. Zato sem v vaše in lastno veselje zbrala nekaj zelo duhovitih domislic znanih in manj znanih osebnosti od tu in tam.

Moj moto je namreč, kadar si dobre volje to podeli z drugimi, kadar si pa slabe, pa to zadrži zase. Za razliko od tistih, ki, kot, da delujejo po nasprotnem načelu in tako takrat, kadar so slabe volje, stresajo isto vse naokoli, kadar so pa dobre volje, če sploh kdaj, pa zato nihče ne ve. Razen tega je splošno znano, da od dobre volje še nihče ni dobil čira na želodcu, od stalno slabe, pa že veliko.

Megleno nedeljsko jutro se prebuja, z njim tudi jaz. Le kaj bi lahko danes počeli, vsi smo doma, imamo časa cel dan.

Saj res bliža se noč čarovnic. Kaj pa če bi letos delali buče, to nam do sedaj ne vem zakaj sicer še ni uspelo. Vprašam najmlajša dva...toliko vriskanja, veselja in iskric v očeh vidim malokrat. Ampak kje naj jih dobim na njivah jih letos nisem veliko videla, če sploh kakšno. V sadje zelenjava jih verjetno imajo, jih grem kar kupit in priznam niso poceni...

Po kosilu postavim buče na mizo...za vsakega eno. Razdelim nože, vmes letim še po fotoaparat in zabava se začne. Opazujem jih, kako režejo delajo, se pritožujejo, prepirajo, a vseeno opazim še nekaj drugega, tako so različni na zunaj in po značaju a tukaj so vsi delali kot eden, vsak posebej se je trudil biti najboljši...

Dnevnik Hishama Hamada, kulturnega menedžerja arabskega festivala ŠAMS in predsednika Društva Rozana

Prihajam iz tradicionalne arabske družine, otrok staršev Palestincev, ki sta se zaradi bližnjevzhodnega konflikta in v upanju na boljše življenje odločila poiskati srečo v Kuvajtu, kjer sem se rodil leta 1973 kot zadnji od petih otrok.

Kuvajt, 1990
V Kuvajtu smo z družino živeli mirno in udobno življenje, saj je mala in bogata država svojim prebivalcem nudila vse pogoje za udobno življenje. Zaradi vsega udobja, ki ga je Kuvajt nudil, je bil privlačen za tujce, tako da sem brezskrbno odraščal med ljudmi različnih kultur in religij, kar je pustilo poseben pečat v mojem življenju.

Včeraj sem zaspala utrujena, obupana, bolana...

Budilka opozarja, kot vsako jutro, ob isti uri.
Vstanem..ni težko, skuham kavo...danes je res dobra, na obrazu se zariše nasmeh.
Tema je še a je jutro čudovito in kava, res je nekaj posebnega...

Ura ne čaka, pohitim oblečem najmlajšo, danes ni pritožb, oblečem ta večjega, malo trši oreh a nasmeh ne izgine. odpeljem vsakega na svoj konec in glej to spet sem doma...

Vesolje piše pisma, v katerih so pomembna sporočila za naša življenja. Ne vemo, kako pridejo ta pisma, a začutimo, ko se nas dotaknejo njihova krilca, takrat srce zatrepeta in drobna ptica se naseli v dušo. Iz kljuna ji pade sporočilo in če smo takrat pri miru, pozorni in zbrani, bomo slišali, kaj piše.

Če tega nismo sposobni, bodo pisma prihrumela s silovitostjo: telebnili bomo na tla in si kaj zlomili, se zaleteli z avtomobilom, če smo trdi kot kamen, se bo morda ustavilo srce za hip in sirene rešilca, ki pelje na urgenco, bodo sporočile, kar imamo slišati. Če rabimo dlje časa, bomo zboleli in dobili priložnost za dolgotrajnejši pogovor s samim seboj …

Zaključuje se krog, narava se pripravlja zaspati, odeva se v nove barvite odeje, ki krasijo dišečo pokrajino. Tudi sam se že dolgo časa bojuješ s tem neskončnim krogom, ki pa si ga končno nekako pripeljal do stičišča, očistil svoje srce, svojo dušo, zopet si se predal svetu, predal čudovitim vonjem in čutom, ki te polnijo, živijo zate in ti zanje, kot nekoč čutiš lepoto celote, lepoto svojega srca in čistost misli, uspel si, srečen in zadovoljen.

Končala se je zgodba neskončne ujetosti, ki te je kot žival držala v kletki lastne želje po trpljenju. Prihaja obdobje miru, spokojnosti, narava umirja svoje sokove, očistila bo nesnago poletja in jeseni, pobelila svoje nežno telo in se odela v čutno toplino dišeče svile. Želi se pokazati v vsej svoji lepoti, kot da se odpravlja na najlepši zmenek z osebo, ki čuti njene notranje boje, ki živi njeno trpljenje in jo ljubi.

Vse živali, velike in prav neznatne, znajo presenečati in razveseljevati. Že dolgo ostankov sadja ne mečem več v vedro za odpadke. Dobivajo jih ptice, morda tudi mravlje, še prej pa se na njih napasejo moji hišni ljubljenci – družina treh mušic.

Moti se, kdor misli, da nas živali ne poznajo. Zanesljivo vedo o nas več, kot vemo o njih ljudje, ki jih razvrščamo in ločujemo predvsem po domnevni koristnosti.

Kadar na beli kuhinjski ploščici opazim nekaj majhnega in temnega, mi skozi misli zaorje: »To pa je treba takoj odstraniti, da se umazanija ne zasuši!« S krpo se približam madežu. Da ni madež, mi pove uren pobeg drobižka, ki razprostre svoja nežna krilca in se kot mušica predstavi. Preplavi me zadovoljstvo, da je bila živalca hitrejša od moje občasne čistilne vneme.

»O, kakšna eleganca, na kolesu pa v belih rokavicah!« je prijazno zbadljivo komentiral sosed, ko sem prišla iz kleti na dvorišče naše stolpnice in zajahala kolo. Sem mu hotela pojasniti, zakaj imam na kolesu rokavice, a sem v njegovih očeh videla, da on itak že ve. Najbrž se mu je zavrtel film iz mladosti, ko so prave dame poleti vedno nosile klobuk, bele rokavice (najbolj imenitne čipkaste) in svilene nogavice.

Tovariš Tito je pogosto nosil bele rokavice. In v draguljarnah jih imajo prodajalci še vedno. Sosedu sem se zdela najbrž smešna »dama« dandanes, v kavbojkah pa na kolesu z belimi rokavicami na rokah …

Vse je eno. Sem eno z vsem. Sem del vsega. Vse je del mene. Sem tudi tu in zdaj, v tem telesu. Šel sem na pot v neznano. V to telo, to zavest, ki se ne zaveda vsega. In prav to je draž neznanega. Da se ne zavedam vsega in da potujem po poti življenja proti temu zavedanju. Učim se živeti polno. Postati jaz jaz, oziroma živeti čimbolj pristno, v skladu s tem, kar čutim globoko v sebi, pa je pokopano pod mnogimi plastmi – vzorcev, družbenih norm, prepričanj, strahov.

Jaz bi rad postal jaz – torej se vrnil domov, k samemu sebi, v boga, in hkrati užival in polno živel to življenje. To iskanje, to učenje naj ne bo šola, naloga, nekaj težkega, obveznega, prisiljujočega, temveč radost, igra, ples življenja, razcvet življenja, igra delfinov, glasba sfer, let orla v višavi, mir gore, ekstaza ljubimca.

To je zgodba o moji zelo dobri prijateljici in prav danes je najboljši dan, da jo delim s teboj, prijatelj moj…
Nekaj let je minilo od trenutka, ko se je odločila, da pride v bivanje.

Zelo pazljivo je izbrala svoje starše: oče – glasbenik s srcem in dušo, človek, ki je svojo srečo in žalost izražal skozi glasbo … in mati – ženska, ki je iskala ljubezen in sprejetost skozi svoje izkazovanje ljubezni otrokom – svojim lastnim in veliko drugim, ki jim je nudila varstvo veliko let.
ONA je prišla v najboljšem času, četudi je to pomenilo še večji boj s financami za njeno družino, kajti bila je četrti otrok svojih staršev.

Z Mojco sva sedela na klopci. In na njeni torbi sem zagledal pikapolonico. Rekel sem Mojci, glej pikapolonico, ta prinaša srečo. Mojca je rekla, da res je tako. Pikapolonici sem nastavil prst in je zlezla nanj. Potem se je sprehajala po mojem prstu in roki, in midva sva jo kakor kdo gledala.

Rekel sem Mojci, pikapolonica ko pride na vrh prsta navadno odleti. In vedel sem v sebi, da če odleti z vrha prsta, je to potem tudi res, da prinese srečo. Ampak pikapolonica kar ni mogla odleteti, saj v mojem srcu je bila prošnja za neminljivo srečo za oba, kakor je po izvornem bogu prav, za oba, ker lahko edini on to da, čeprav sva različna in imava vsaki svojo pot v njo, in vedel sem, da dokler sva skupaj je prav, da oba narediva vse za to.

Sončno nedeljsko dopoldne. Sonce lije svoje prijazne žarke skozi velika okna. Iz kuhinje se širijo omamne vonjave nedeljskega kosila, kjer se kuha, peče in cvre, da tudi s posebno dobrimi jedmi polepšamo lep nedeljski dan.

Iz radijskega sprejemnika se druga za drugo vrstijo prelepe melodije. In potem zaslišim tisto, vsem dobro znano, tisto mojo, ki se poje tako:

Angeli živijo
tudi, če ljudje ne čutijo.
Angeli živijo,
v vsako dušo tiho pridejo,
na srečno pot nas spremljajo,
nas vodijo, varujejo....

Svojim Angelom bom zapovedal,
na krilih svojih te bodo nosili, da se noga tvoja
ne spotakne ob kamen..... /Ps 91/

Nekaj let nazaj sem imela v kuhinji tisti običajen štedilnik, dva plin, dva elektrika. Vse je bilo v redu do takrat, ko sem začela zaznavati ob jutrih, ko sem prišla v dnevno sobo oz.v kuhinjo nek čuden vonj, kot po plinu. /Kuhinja je v povezavi z dnevno sobo brez vmesne stene, v obliki črke L./

Seveda sem takoj poklicala plinsko sllužbo, da preverijo kaj je na stvari.
Serviser res pride. Vse pregleda in pravi, da sam sicer ne ugotovi, da bi kje kaj puščalo, pa vendar je natančno pregledal pl. bombo in zamenjal cev in tesnila. Plačam storitev in on odide.

Ali verjamete v angele?
Ali pa mislite, kot sem svojčas mislila jaz, da so to čisto prijazna, pravljična bitja, ki pa v realnosti seveda ne obstajajo, je pa lepo o njh pripovedovati otrokom v pravljicah za lahko noč. Tako nekako sem razmišljala o njih, dokler se mi niso v življenju začele dogajati določene stvari in dogodki.

Dogodki,ko mi je bila v skrajno nevarnih življenskih situacijah nudena tolikšna, naravnost neverjetna pomoč in podpora ter varovanje, da bi bilo to, če bi ob vsem tem le lahkotno zamahnila z roko in rekla:"no, imela sem pač srečo!" . da bi bil to dokaz velike nehvaležnosti in omejenosti tiste vrste, ki ne priznava ničesar izven okvirov materialnosti.

Sedim na terasi ob jutranji kavici v sončnem jutru. Pred menoj vrt, sredi katerega se bohoti v razkošju belih cvetov razcvetela češnja. Kakšna lepota!

V gredicah ob ograji se ponašajo s svojimi živordečimi , čašastimi cvetovi tulipani. Očarano oko se kar ne more odtrgati od njih! Skozi okrašene veje češnje padajo sončni žarki na gosto, zeleno preprogo travnatih bilk.

Kakšna živa, poživljajoča barva! In kako lep kontrast rdeči barvi tulipanov! V posebni gredici se na visokih, vitkih stebelcih, pozibavajo v lahnem vetriču beli in rumeni cvetovi narcis.

Spoštovani bralci.
Danes praznujemo Slovenski kulturni praznik ali Prešernov dan, kot ga tudi drugače poimenujemo. Da pa ne bomo pisali običajnih fraz in razlag, kaj ta dan pomeni za slovenski narod, vam tokrat v branje ponujamo Cankarjevo črtico Samoten pogovor.

Zdaj spim v kamrici, ki je tako tesna, da še najtišja misel ne more ven. Komaj ležem, pridejo po prstih, one od sinoči in od predsinoči in iz zdavnih časov, tudi take, ki bi jih podnevi ne spoznal. Name čakajo v tej kamrici tihe, nevidne, breztelesne; vsaka noč jih znova porodi.

Ko se gnetejo v tesnem prostoru, pod nizkim poševnim stropom, so vse tako blede, sušičave in srepooke, kakor otroci v zavrženem predmestju. Grozota je, da govore ti otroci popolnoma dozorelo, drzno modro, z nesramno, široko brezobzirnostjo. Razgalijo človeka, da ga je bolj sram pred seboj, nego da bi stal pred očividnim svetom.

Danes je poseben dan in vsak dan je poseben dan. Na Črnih njivah sem nabirala pozno jesensko cvetje veter me je nežno božal po čelu, sonce pa prijetno grelo.

Sredi zelenega travnika je rasel mogočni bor in me tiho vabil k sebi. Ne vem kdo je koga objel ni pomembno za en majcen trenutek sem bila eno z vsem kar je.

Svet je potihnil in zvezdno nebo je zasijalo v tihi nočni lepoti slišim le tiktakanje ure, ki odšteva čas, ki se izteka v nečas. Lepo mi je in srečna sem.

Neta

Pred kratkim sem po e-pošti dobila ganljiv posnetek. Dogaja se v cirkuški areni, kjer je napeta vrv. Kozliček se počasi vzpne po stopnicah in stopi na vrv. Najprej s sprednjima tačkama, nato še z zadnjima. Obrne se proti vrvi in začne hoditi po njej. Ko prestopi sredino vrvi, dreserka na vrv pričvrsti majhen okrogel predmet. Kozliček pride do konca vrvi, obstane, se počasi začne obračati in se spet odpravi proti sredini.

Ko se približa okroglemu predmetu, stopi nanj – najprej s sprednjima tačkama, nato še z zadnjima, tako da nazadnje stoji na tem majhnem okroglem predmetu. Čez nekaj časa se spet spusti na vrv in po njej prehodi še preostanek poti do cilja – do stopnic, po katerih se spet spusti na varna trdna tla.