|  Z Mojco sva sedela na klopci. In na njeni torbi sem zagledal pikapolonico. Rekel sem Mojci, glej pikapolonico, ta prinaša srečo. Mojca je rekla, da res je tako. Pikapolonici sem nastavil prst in je zlezla nanj. Potem se je sprehajala po mojem prstu in roki, in midva sva jo kakor kdo gledala.
Rekel sem Mojci, pikapolonica ko pride na vrh prsta navadno odleti. In vedel sem v sebi, da če odleti z vrha prsta, je to potem tudi res, da prinese srečo. Ampak pikapolonica kar ni mogla odleteti, saj v mojem srcu je bila prošnja za neminljivo srečo za oba, kakor je po izvornem bogu prav, za oba, ker lahko edini on to da, čeprav sva različna in imava vsaki svojo pot v njo, in vedel sem, da dokler sva skupaj je prav, da oba narediva vse za to.
In pikapolonica je prišla dvakrat na vrh prsta, a ni mogla odleteti. Mojca je rekla odpihni jo.
Zanimivo, rekla je ravno to, kar sem tudi jaz včasih naredil, da sem ji z pihanjem pomagal, da bi poletela. Tokrat je nisem poslušal.
To pa za to, ker sem globoko v svojem srcu vedel, da ji ne smem pomagati, kajti pikapolonica je prav, da to naredi iz svoje lastne moči, in ko iz svoje lastne moči poleti, prinese srečo, kot jo prosiš, če pa to ni možno, pač ne poleti.
Pa sem se odločil, da se bom boril do konca, če bo poletela prav, če ne pa bom naredil z njo najboljše kar znam. Navadno, če mi kdaj ni poletela, sem jo dal na kakšen list drevja, saj se mi je zdelo, da je pikapolonici zelo ljub, in že večkrat, je bilo tako, da ko ni bilo več mogoče, da jo nosim na roki, in bi bilo nevarno za njo, sem roko dal k kakšnem listu, in ji pomagal, da je odšla z moje roke, seveda tako, da sem jo čim manj prestrašil.
In približal se je čas, ko je moja ljubljena Mojca rekla, zdaj pa moram domov, in naj bi se odpravila do njenega avta,.rekel sem si tiho, do avta jo še ponesem to pikapolonico, mogoče pa bo le iz svoje moči poletela. Pri vrhu prsta se je kar ustavila že dvakrat in mirovala, kot da bi se malo zvijala. To sem razumel tako, da res bo težko, nama obema prinesti neminljivo srečo, sploh ker sva oba z Mojco tako različna.
Ampak sem rekel v svojem srcu trudi pa se, tudi če nama ne more to dati, kar je bila moja srčna prošnja.
In tako je prišel čas, da z Mojco vstaneva iz klopce, da bi šla proti avtu.
In ko sva vstajala iz klopce je bila pikapolonica malo pod vrhom prsta. Ko sva se vstajajoč zravnala, se je tisti trenutek pikapolonica prebila na vrh prsta in iz lastne moči poletela.
SREČA
Mirjan Mesiček
|
NE ZAMUDITE
Pikapolonica
Prispeval/a: Mirjan Mesiček dne torek, 19. november 2019 @ 01:19 CET
Nekega dne sva imela z Mojco hud dan in preden sem prišel domov v svoje stanovanje,
me je srce popeljalo k najini klopci, kjer nama je poletela pikapolonica.
Tam sem sedel, se umiril se spomnil na mojo prošnjo, za oba.
Čez nekaj časa, je prišel prijatelj, ki sva se poznala in bolj redko pogovarjala, ter se prisedel.
Malo sva kramljala o tem in onem, nato prijatelj kar naenkrat pogleda na uro in reče, moram iti.
Sam sem se potolažen odpravil domov,
kajti že sam spomin, na davni dogodek,
kramljanje, ter prijateljeva toplina sta me potolažila.
Tako sem se odpravil v stanovanjski blok v katerem stanujem.
Ko sem prišel pred vrata, mi mlado dekle odpre vrata, hvaležno rečem hvala in vstopiva, ko jo bolje pogledam, vidim, da je oblečena v pikapolonico.
Presenečen vzkliknem- pikapolonica -, in ona mi odgovori ,
PIKAPOLONICA-
vzkliknem - sreča- in ona mi odgovori ,SREčA, ter steče po stopnicah navzgor,
bili so namreč ravno dnevi pusta.
Sam vstopim v dvigalo srečen in popolnoma potolažen.
No, zgodba kakor tudi komentar sta resnična,
celo detajle sem opisal karseda avtentično,
pa na koncu, ne morem drugače kot da rečem, hvala Bogu.
No rad sem povedal to zgodbico komu, kadar se mi je zdelo prav in primerno, oh ko pa zgleda tako nestvarna.
Še meni, ki se mi je zgodila.
Vendar sem opazil, da ljudi razveseli in da mi to privoščijo.
Tudi to mi je v veliko veselje,
čeprav sem pri kom ob tem videl, ko mi to res privošči, tudi žalosten pogled neko otožno hrepenenje
in upanje po nečem podobnem, kajti življenje, res ni lahko.
Pa lep pozdrav vsem.
Mirjan