Z Mojco sva sedela na klopci. In na njeni torbi sem zagledal pikapolonico. Rekel sem Mojci, glej pikapolonico, ta prinaša srečo. Mojca je rekla, da res je tako. Pikapolonici sem nastavil prst in je zlezla nanj. Potem se je sprehajala po mojem prstu in roki, in midva sva jo kakor kdo gledala.

Rekel sem Mojci, pikapolonica ko pride na vrh prsta navadno odleti. In vedel sem v sebi, da če odleti z vrha prsta, je to potem tudi res, da prinese srečo. Ampak pikapolonica kar ni mogla odleteti, saj v mojem srcu je bila prošnja za neminljivo srečo za oba, kakor je po izvornem bogu prav, za oba, ker lahko edini on to da, čeprav sva različna in imava vsaki svojo pot v njo, in vedel sem, da dokler sva skupaj je prav, da oba narediva vse za to.

In pikapolonica je prišla dvakrat na vrh prsta, a ni mogla odleteti. Mojca je rekla odpihni jo.

Zanimivo, rekla je ravno to, kar sem tudi jaz včasih naredil, da sem ji z pihanjem pomagal, da bi poletela. Tokrat je nisem poslušal.

To pa za to, ker sem globoko v svojem srcu vedel, da ji ne smem pomagati, kajti pikapolonica je prav, da to naredi iz svoje lastne moči, in ko iz svoje lastne moči poleti, prinese srečo, kot jo prosiš, če pa to ni možno, pač ne poleti.

Pa sem se odločil, da se bom boril do konca, če bo poletela prav, če ne pa bom naredil z njo najboljše kar znam. Navadno, če mi kdaj ni poletela, sem jo dal na kakšen list drevja, saj se mi je zdelo, da je pikapolonici zelo ljub, in že večkrat, je bilo tako, da ko ni bilo več mogoče, da jo nosim na roki, in bi bilo nevarno za njo, sem roko dal k kakšnem listu, in ji pomagal, da je odšla z moje roke, seveda tako, da sem jo čim manj prestrašil.

In približal se je čas, ko je moja ljubljena Mojca rekla, zdaj pa moram domov, in naj bi se odpravila do njenega avta,.rekel sem si tiho, do avta jo še ponesem to pikapolonico, mogoče pa bo le iz svoje moči poletela. Pri vrhu prsta se je kar ustavila že dvakrat in mirovala, kot da bi se malo zvijala. To sem razumel tako, da res bo težko, nama obema prinesti neminljivo srečo, sploh ker sva oba z Mojco tako različna.

Ampak sem rekel v svojem srcu trudi pa se, tudi če nama ne more to dati, kar je bila moja srčna prošnja.

In tako je prišel čas, da z Mojco vstaneva iz klopce, da bi šla proti avtu.

In ko sva vstajala iz klopce je bila pikapolonica malo pod vrhom prsta. Ko sva se vstajajoč zravnala, se je tisti trenutek pikapolonica prebila na vrh prsta in iz lastne moči poletela.

SREČA

Mirjan Mesiček