Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20021009143356671

Kam grem? četrtek, 12. avgust 2010 @ 05:02 CEST Uporabnik: tomaz Vse je eno. Sem eno z vsem. Sem del vsega. Vse je del mene. Sem tudi tu in zdaj, v tem telesu. Šel sem na pot v neznano. V to telo, to zavest, ki se ne zaveda vsega. In prav to je draž neznanega. Da se ne zavedam vsega in da potujem po poti življenja proti temu zavedanju. Učim se živeti polno. Postati jaz jaz, oziroma živeti čimbolj pristno, v skladu s tem, kar čutim globoko v sebi, pa je pokopano pod mnogimi plastmi – vzorcev, družbenih norm, prepričanj, strahov. Jaz bi rad postal jaz – torej se vrnil domov, k samemu sebi, v boga, in hkrati užival in polno živel to življenje. To iskanje, to učenje naj ne bo šola, naloga, nekaj težkega, obveznega, prisiljujočega, temveč radost, igra, ples življenja, razcvet življenja, igra delfinov, glasba sfer, let orla v višavi, mir gore, ekstaza ljubimca. Globoko v sebi čutim, da je vse eno in da je vse v meni, a hkrati sem tudi majhen in neumen, neveden, prestrašen, sramežljiv, neroden, zmeden, a grem naprej – v neznano, kot bi se z zavezanimi očmi podajal v svet. Včasih se pogumno poženem naprej in skočim v temo, pa se nato pred mano za nekaj časa zjasni, včasih pa previdno tipam korak za korakom in preizkušam, v katero smer bi jo ubral. Rad bi odvrgel čimveč teh tančic, v katere sem ovit, da ne vidim ven - vzorcev, družbenih norm, prepričanj, strahov... Rad bi jasno čutil in slišal svoje srce, ki me vodi po poti ljubezni, in svojega duha – žarečo iskro v meni – ki me vodi po poti zavedanja. Kam me bo vodil naslednji korak? Nimam pojma. Če se ozrem na svoje življenje, sem očaran. Vidim rast bitja, človeka. Užival sem, trpel sem, učil sem se na lepe in tudi na ne tako prijetne načine. Vedno me je nekaj gnalo k temu, da bi bolje spoznal sebe, svet, življenje, smisel. To me je vodilo skozi razne faze razvoja. V neki fazi sem začutil enost z vsem in to mi je bila potem luč vodnica na poti. Potem nisem več iskal smisla, potem sem se učil živeti. Šel sem skozi obdobje, ko sem se učil prizemljitve, da sem začutil ljubezen do Zemlje in povezanost z njo, s svojim telesom, s svojim fizičnim življenjem v tem času in prostoru. Potem sem se učil potrpežljivosti, a tega učenja še nisem osvojil, saj sem še precej nepotrpežljiv. Potem sem se učil zaupanja v življenje, zaupanja, da vedno vse poteka prav, da sploh ni stvari, ki bi bila narobe. Potem sem se učil čutiti samega sebe – točko v meni, kjer sem jaz jaz. Potem sem se učil ljubiti sebe in vse, kar je. Potem sem se učil čutiti moč v sebi. Potem sem se učil samozavesti – ponosa, da sem jaz jaz, a ne napuha temveč ponosa in skromnosti hkrati – zavedanja, da sem velik in majhen hkrati, mogočen in drobcen, da je vse enako pomembno – vsak detajl življenja kot tudi velike kozmične sile. Učil sem se tudi tako, da sem druge prizadel, kar je močno prizadelo mene samega. Učil sem se žalosti. Učil pa sem se tudi tega, da ko sem poln radosti, ljubezni in dobre volje, to razsvetli in ogreje tudi druge okoli mene. Zdaj se učim pristnosti – biti iskren, odprt, biti jaz jaz. Komentarji (15) www.pozitivke.net