Tipološko mišljenje oziroma esencializem ni moj način razmišljanja, še toliko manj, odkar sem se malo bolj poglobil v evolucijsko teorijo. (Zato tudi ne iščem več idealov, bistev in višjih smislov. Sprijaznil sem sem, da sem unikatna variacija, ki jo ne opredeljujeo nobeno bistvo.) V naravi vidim predvsem analogne strukture in povsod neko zveznost, ne samo med ljudmi, tudi med vrstami. In seveda, nikjer nisem zapisal, da smo variacije bistva – ne variramo okoli nekega »bistva«. Smo pa del neke populacije in znotraj te populacije obstaja nabor nekih značilnosti, ki si jih delijo vsi v populaciji, sploh pa ni nujno, da te značilnosti poseduje vsak osebek iz populacije. Populacijsko mišljenje je novejši razvoj v zahodni misli – je pogled, da imajo skupki posameznikov oziroma skupin neki profil, ki kaže razporeditev značilnosti. Človek, ki se rodi s šestimi prsti, je še zmeraj človek. Otrok, ki se rodi s tako okvarjenimi možgani, da se ne bo nikoli zavedel ali prepoznal svoje matere, je še zmeraj človek. Človek, ki postane serijski morilec, ni zver, ampak je še zmeraj človek. Ne obstajajo neka človeška bistva, ampak samo množica variacij. Torej še enkrat – ljudje nismo nikakršne variacije bistva, smo samo variacije, oziroma naše fenotipske značilnosti varirajo okoli nekega statističnega povprečja. Ne obstajajo bistva, samo statistična povprečja.

In še o primerjavi z glasbo…res je – tam govorimo o variacijah na neko temo, temo naj bi določala neka osnovna melodija in ta naj bi predstavljala bistvo neke skladbe. A tudi v glasbi obstajajo skladbe, kjer se melodije prepletajo, ali pa se skoraj neopazno prelivajo ena v drugo. In pogosto slišimo melodijo, za katero se nam zdi, da smo jo že slišali, čeprav je v resnici nismo – slišali pa smo nekaj zelo podobnega. Če recimo v neki melodiji spremeniš eno samo noto za pol tona, bo to skoraj ista melodija, večina ljudi s povprečnim posluhom ne bo opazila razlike, če to storiš na več mestih je to lahko že problem, če to spremeniš na vseh mestih, je to spet ista melodija…in seveda je tu še povsem atonalna glasba, kjer so melodije še bolj zabrisane oziroma popolnoma izginevajo. Včasih je težko ločiti mejo med atonalno in tonalno glasbo. In potem so tu še ritmi, tudi ti lahko »prehajajo«. Zato je težko včasih določiti, kaj je neka skladba po zvrsti oziroma katera »bistva« določajo neko zvrst. Obstajajo na primer rockovske skladbe, potem so tu skladbe, ki so še zmeraj rockovske, a malo dišijo po punku, in povsem punkovske skladbe. Kje so meje, ki določajo rock – ni jih – obstajajo kvečjemu »populacije« nekih skladb, za katere menimo da so rockovske, čeprav so nemara med njimi nekatere, ki so brez kakega od tipičnih rockovskih elementov (npr. brez izrazito poudarjenega ritma).


In v naravi so takšne meje še bolj zabrisane, bolj zvezne – kategorije, ki si jih izmišljamo ljudje, običajno temeljijo na bolj ali manj vidnih homologijah. Bolj kot smo natančni pri opazovanju, bolj moremo videti, da je velika večina človeških »esenc« prisotna že pri živalih. Večina »človeških bistev« je enako bistvena pri živalih. Ljudje smo živali! In tudi ljudje se ne razlikujemo bistveno med sabo. (Hitler, na primer, ni posedoval nobene lastnosti, ki ne bi bila človeška. Pravzaprav je bil kar precej tipično človeški, skoraj v vsem takšen, kot smo ostali ljudje.)

In tako kot ne obstaja nobeno bistvo, ne obstaja niti noben namen ali višji cilj, ki naj bi ta bistva spreminjal v neko vnaprej določeno smer.

(Ko pride huda ura, seveda ljudje skoraj praviloma vedno grabimo za smislom oziroma ga skonstruiramo - tudi ad hoc, če je velika nuja.)

[ Odgovori na to | # ]