Ali verjamete v angele?
Ali pa mislite, kot sem svojčas mislila jaz, da so to čisto prijazna, pravljična bitja, ki pa v realnosti seveda ne obstajajo, je pa lepo o njh pripovedovati otrokom v pravljicah za lahko noč. Tako nekako sem razmišljala o njih, dokler se mi niso v življenju začele dogajati določene stvari in dogodki.

Dogodki,ko mi je bila v skrajno nevarnih življenskih situacijah nudena tolikšna, naravnost neverjetna pomoč in podpora ter varovanje, da bi bilo to, če bi ob vsem tem le lahkotno zamahnila z roko in rekla:"no, imela sem pač srečo!" . da bi bil to dokaz velike nehvaležnosti in omejenosti tiste vrste, ki ne priznava ničesar izven okvirov materialnosti.

Po drugi strani pa tudi žalitev tiste velike božje ljubezni in milosti, ki nam je vsem v takšni ali drugačni obliki dana, pa je mi v svoji relativni duhovni nerazvitosti, ne le ne prepoznamo, ampak jo v svoji naduti, nehvaležni, samozadostnosti tudi ne pripoznamo. Vse po vrsti pripisujemo bodisi lastnim zaslugam,ali po še bolj pogosto - naključju.

Pa prisluhnite naslednji zgodbi in morda boste ob njej spoznali, enako kot jaz, da je šlo vnjej, /in še v mnogo drugih, ki so se mi dogajale v življenju, enako "srhljivih", pa sem bila v njih vedno, kot po čudežu rešena,/ za mnogo, mnogo več kar bi lahko označila beseda srečno naključje.

Tistega dne sem se odpravila po nekih, nujnih nakupih v Ljubljano. Vožnja z avtomobilom je iz mojega kraja do Ljubljane potekala tekoče in ne spominjam se, da bi bilo potrebno ustavljati kjerkoli zaradi zgoščenega prometa ali semaforjev. Natanko pa vem, da sem imela celo na delu ceste, kjer sem se približevala centru mesta, vseskozi zeleni val tako, da sem vozila z tekočo hitrostjo ostalih voznikov.

Potem pa nenadoma zagledam na semaforju rdečo luč in avtomobili so začeli ustavljati drug za drugim. Pred mano je vozil neki rdeči avto,/še danes ga natanko vidim v očeh spomina!/ vendar ni bil preblizu, tako, da bi v normalnih okoliščinah lahko brez pretiranega zaviranja ustavila. Ko pa pritisnem na zavoro, je avto drvel naprej z nezmanjšano hitrostjo! Jaz pa pritiskam in pritiskam na zavoro z vso močjo, vendar brez vsakega učinka!!!

V trenutku me preblisne spoznanje, da je trk neizbežen, saj se umakniti ni bilo kam - na desni strani od mene zgoščena kolona vozil, vozečih v isto smer, levo nasprotni vozni pas. Sedaj se bom zaletela! konstantiram v sebi kot dejstvo, ki mu tako ali tako ni mogoče uiti.

Vendar se še danes čudim, kako da me ni bilo nič strah, nobena panika me ni zgrabila, kot, da sem se predala trenutku, pa naj se zgodi, kar se ima zgoditi. Spominjam se samo, da sem z vso močjo zgrabila volan, z nogo pa sem z tolikšno silo pritiskala na zavoro, da me je kar dvignilo s sedeža!. Rdeči avto je bil sedaj tik pred menoj, zagotovo pa ne več, kakor cca 30 cm.

Takrat pa se je zgodilo - kot čudež!
Avto mi je obrnilo za več kot 90 stopinj! Kot,da ga je neka nevidna, neznana sila, ki kljubuje vsem zakonom fizike, lepo prijela, kot avtomobil-igračko in ga na mestu zavrtela! A s tem še ni bilo konec čudeža. Drugi je sledil neposredno prvemu. Ker sem bila torej tako zavrtena, sem se že nahajala na silno prometnem, nasprotnem voznem pasu, kjer sicer vozila drvijo v nepretrgani koloni.

Če danes pomislim na to mi je jasno, da je bila situacija takšna, da bi že samo to dejstvo lahko povzročilo, da bi se v mene zaletel prvi avtomobil, ki bi pripeljal iz nasprotne smeri, kar bi povzročilo v nadaljevanju verižno trčenje. Jaz pa bi bila zmečkana v pločevini od naleta avtomobilov iz nasprotne smeri.

In človek bi pomislil, da bi v situaciji kakršna je bila vsa panična in prestrašena pogledovala levo in desno, da bi ugotavljala kaj mi je storiti. Vendar se to ni zgodilo, ker sem stvari doživljala tako kot, da za to sploh ni nobene potrebe.

Bilo je, kot, da je moja zavest izstopila iz mene in odstopila mesto avtomatskemu pilotu - Angelu, ki je vse potrebno opravil zelo mirno, hladnokrvno in zbrano, namesto mene, oziroma v meni. Tako sem samo ponovno prižgala ugasli motor in zapeljalla, še vedno brez strahu in panike kot, da bi vedela, da se mi nič hudega ne bo zgodilo, naravnost preko nasprotnega voznega pasu, kjer sem varno pristala na nasprotnem pločniku!

A še v istem hipu, ko sem pristala, je zdrvela mimo mene reka avtomobilov. Bilo je vprašanje samo 3 ali 4 sek., pa bi bila pod njimi. Samo toliko!

In veste kdo je bil v drugem avtomobilu, ki je pripeljal mimo? Policija! Svoj avto zaparkirajo tik ob mojem in iz avta skoči razburjen policist in me nadere:

Gospa! Kakšne akrobacije pa vi izvajate na cesti?! Ali ne veste, da bi lahko prišlo do velike nesreče?!

Povedala sem mu, da so mi odpovedale zavore.  Stopite iz avta! mi pravi in sam sede za volan, da preizkusi ali zavore res ne delujejo. Noga pa se mu je samo pogreznila do dna.  - Res ne delujejo, ugotovi.

- Kdaj ste imeli zadnji teh. pregled?

- Pred mesecem dni, mu odvrnem in mu pokažem dokumente, ki to potrjujejo.  Nejeverno zmajuje z glavo, potem pa reče:

- Vi ste pa imeli res neverjetno srečo!  - Imate prav! mu odvrnem. - Ampak moja sreča ima ime. Imenuje se

- Angel