Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Sonce-Melodija-Jutro-Custva-Angeli-Reka

Angel varuh/ 3 nedelja, 27. junij 2010 @ 05:02 CEST Uporabnik: merijen Sončno nedeljsko dopoldne. Sonce lije svoje prijazne žarke skozi velika okna. Iz kuhinje se širijo omamne vonjave nedeljskega kosila, kjer se kuha, peče in cvre, da tudi s posebno dobrimi jedmi polepšamo lep nedeljski dan. Iz radijskega sprejemnika se druga za drugo vrstijo prelepe melodije. In potem zaslišim tisto, vsem dobro znano, tisto mojo, ki se poje tako: Angeli živijo tudi, če ljudje ne čutijo. Angeli živijo, v vsako dušo tiho pridejo, na srečno pot nas spremljajo, nas vodijo, varujejo.... Pojem zraven. Na ves glas, iz vsega srca. Saj je, kot da bi kdo povezal moja čustva in moje misli v prelepo pesem in jo razglašal in razglašal vsem ljudem. Zares. Angeli živijo. Tega prepričanja mi ne bodo vzela vsa racinalna prepričevanja. In ob tej pesmi se mi spomin dotakne še ene zgodbe. Tako vsakdanje, da jo lahko doživi vsak izmed nas, pa vendar tako neverjetne.... Bilo je tisto deževno jesen, nekaj let nazaj. S svojimi sorodniki sem se napotila proti Celju in sicer smo preko Kamnika nameravali priti na štajersko cesto. Pri tem smo vozili preko vseh tistih vasi in krajev, kjer so bile poplave v tistih dneh najhujše. Vendar je bil razlog, zaradi katerega smo se odpravili na pot nujen, tako, da smo se kljub slabim vremenskim pogojem odpeljali. Z dvema avtomobiloma. Spredaj sem vozila jaz. V drugem sorodniki z leto dni starim otrokom. Med samo potjo je svaku, ki je vozil nek starejši avto, motor "zakuhal", kakor temu rečemo. Spominjam se, da smo tako ustavili ob neki reki, ali vodi za toliko časa, da se je motor ohladil. Kar je bilo polj in ravnine okoli nas, je bilo v glavnem vse pod vodo. Sama cesta pa je bila videti še kar v redu. Potem smo nadaljevali pot. Spet sem vozila spredaj. Potem smo se približali delu poti, kjer je bila nad samo cesto, strmina nekega, z drevesi na gosto poraščenega hriba. Tako se približam temu delu cestišča, vendar še nisem speljala do podnožja tega hriba, bila sem pa tik pred tem, takorekoč v zaletu vožnje. Takrat pa zagledam. Nisem mogla verjeti svojim očem. Mislila sem: ali imam halucinacije!?, /ki jih sicer, hvala bogu, še nikoli nisem imela/-ali kaj je zdaj to!? Vrhovi dreves na tem hribu, so se začeli iz vertikale nagibati v poševnino in bolj in bolj. In potem, kot, da bi dobili noge, so se začeli pomikati navzdol. Potem je zagrmelo in zabobnelo in ogromna gmota zemlje in skalovja je zgrmela na cesto.... Le par metrov pred menoj, pred nami. Bilo je vprašanje le še par sekund vožnje, pa bi bili pod njimi! Sunkovito sem zavrla in ustavila avto. Še pravi čas. Zanimivo, kajne, kako - RAVNO PRAVI ČAS ...?! Vidite, tako to delujejo Angeli. Videli jih nemara, res ne boste nikoli. Kadar pa boste tudi vi doživeli kaj podobnega, pa pomislite nanje. Nikoli ne recite samo: - Oh, kakšno srečno naključje! Ne, v mislih, v srcu samo izrecite en tihi - hvala! in vedeli bodo. Vedite pa, da ta "hvala", ne bo veljal le njim. Veljal bo tudi Njemu, ki jih je ustvaril in /med vsemi raznovrstnimi nalogami, ki jih opravljajo v živem in na videz neživem Stvarstvu/ so poslane tudi med nas, da nas varujejo in vodijo po dostikrat nevarnih , življenja cestah in ki so, kakor nevidne, zlate nitke Ljubezni med Teboj in nami. Komentarji (2) www.pozitivke.net