Zaključuje se krog, narava se pripravlja zaspati, odeva se v nove barvite odeje, ki krasijo dišečo pokrajino. Tudi sam se že dolgo časa bojuješ s tem neskončnim krogom, ki pa si ga končno nekako pripeljal do stičišča, očistil svoje srce, svojo dušo, zopet si se predal svetu, predal čudovitim vonjem in čutom, ki te polnijo, živijo zate in ti zanje, kot nekoč čutiš lepoto celote, lepoto svojega srca in čistost misli, uspel si, srečen in zadovoljen.

Končala se je zgodba neskončne ujetosti, ki te je kot žival držala v kletki lastne želje po trpljenju. Prihaja obdobje miru, spokojnosti, narava umirja svoje sokove, očistila bo nesnago poletja in jeseni, pobelila svoje nežno telo in se odela v čutno toplino dišeče svile. Želi se pokazati v vsej svoji lepoti, kot da se odpravlja na najlepši zmenek z osebo, ki čuti njene notranje boje, ki živi njeno trpljenje in jo ljubi.

Zanjo si bo nadela najlepše bisere, posula svoje srce in dušo z lesketajočimi kristali ter jo zapeljujoče vodila po nežnem, z luno obsijanem telesu. Ob vsakem dotiku bosta vztrepetala, vsak košček beline začuti njegovo srce, utrip vznemirjenega srca, ki bije z njenim leskom neskončnosti. Kljub svoji umirjenosti se nezavedno zaveš, da narava, kakor ti komaj sedaj začenjata živeti, očistila sta se, nadela barve nedolžnosti in se podala na svoj prvi zmenek.

Prišla je nepričakovano, s kratkim dotikom med množico ljudi za trenutek odprla zaprto in prazno srce. Ne vem ne kako in ne zakaj, odšel sem, a tist košček njenega bistva s katerim je že v tem kratkem trenutku prvega pogleda in dotika stopila vame je zaznamoval moje misli nanjo. Ostala je v meni, želel si jo zopet vidit in začutit nov dotik toplih rok. In tako nepričakovano kot si odšel si jo zopet opazil, v srcu spet začuti tisto izgubljeno trepetanje, otroško razigranost, tako željen občutek v katerega nisi več verjel.

Zgodil se je, kako, zakaj, vem le da je čudovit in da je bil vame pripravljen vstopiti z zaključkom prejšnjega neskončnega kroga. Še bolj je odprla vrata tvojega srca, a še vedno si se bal novega, že davno pozabljenega občutka, ki je prebujal tvoje mrtvo bistvo. Se prepustiti ali ne, zopet spustiti nekoga tako blizu, da lahko boli? Se spustiti v novi krog za katerega ne veš ali bo večen ali ga boš nekoč spet moral zaključevati, iskati tisti tako težko dosegljiv drugi konec…

Vendar si pripravljen, pustila je pečat, odprla je zapečatena vrata vate in želiš si je kot otrok dotika materinih rok. Predal si se in spustil v pot za katero ne veš kam vodi in kako se bo končala, a ta trenutek je vreden tudi kratke poti, kratkih dotikov strasti ter pripadnosti, tako topel, tako lep te je zopet prebudil, odprl srce, združil vse tvoje razmetane koščke in kljub želji po trajanju sem srečen tudi te stotinke na novo obujene sreče – živ sem in čutim.

Zate se odevam v najlepše bisere, ki kažejo novo z luno obsijano lesketajočo se pot, zate se z naravo prebujam v širni svet nedotaknjene beline. Oba te vabiva v objem, v upanju na podobno doživljanje novega kroga sreče in strasti, vendar je realnost na tvoji strani, ali sva tako lepo odeta in očiščena uspela vsaj malo odpreti pot do tvojega srca…?