Vesolje piše pisma, v katerih so pomembna sporočila za naša življenja. Ne vemo, kako pridejo ta pisma, a začutimo, ko se nas dotaknejo njihova krilca, takrat srce zatrepeta in drobna ptica se naseli v dušo. Iz kljuna ji pade sporočilo in če smo takrat pri miru, pozorni in zbrani, bomo slišali, kaj piše.

Če tega nismo sposobni, bodo pisma prihrumela s silovitostjo: telebnili bomo na tla in si kaj zlomili, se zaleteli z avtomobilom, če smo trdi kot kamen, se bo morda ustavilo srce za hip in sirene rešilca, ki pelje na urgenco, bodo sporočile, kar imamo slišati. Če rabimo dlje časa, bomo zboleli in dobili priložnost za dolgotrajnejši pogovor s samim seboj …

Zgodilo se mi je pred mesecem dni, pa še žvrgoli ptičica v moji duši, me spodbuja, da bi zares slišala njeno sporočilo. Bilo je tako preprosto, tako običajno, da bi mi lahko ušlo, če … Če se ne bi zavedala, da se je zgodilo. 

Bil je eden tistih dnevov, ko se usuje stotinja elektronske pošte na računalnik in vsaj nekaj desetim je treba takoj odgovoriti, ko zvonijo vsi trije telefoni, dva stacionarna in GSM, ko mi ima mama nekaj nujnega povedati in še smeti je treba pred odhodom odnesti, jaz pa hitim, ker ne, zamujati pa res nočem, dogovorjena sem s prijateljico, vrnila se je iz tujine, in je res napisala roman, k čemur sem jo nagovarjala, oj, kako sem radovedna, na kosilcu v najini Juliji v Stari Ljubljani mi bo izročila rokopis v branje, presneto, ne najdem ključa od kolesa, vezalka na supergah se mi je že drugič odvezala, skoraj bi padla, pretanka bio vrečka za smeti se mi strga, odpadki se zakotalijo po veži … končno oddrvim kar peš proti cilju. Ko v Stari Ljubljani zagledam znanko na kolesu, enako strumno usmerjeno proti svojemu cilju. In se zgodi. Ona ustavi kolo, ko je že mimo mene, in moj korak zastane v istem hipu. Ona obrne glavo, jaz pogledam v njeno smer. Se nasmehneva, si rečeva dober dan: »Se tudi tebi mudi?« In že nadaljujeva vsaka v svojo smer. Bil je to miren, poln trenutek, kot je tisti med vdihom in izdihom, ko lebdimo zunaj časa in prostora in za delček sekunde obvisimo v neskončnosti.

»Draga K., da si zadnjič ustavila kolo in prekinila naglico poti proti cilju in da sem jaz ustavila korak in da sva si rekli Dober dan, kako lep trenutek je bil to zame! Vreden!«, sem ji hvaležna napisala, ko sem se vrnila domov z razkošjem pripovedi drage prijateljice – sveže pisateljice. In z drobno ptico v duši, ki je sporočala, da je vredno prekiniti čas. Se zares ustaviti, čeprav samo za trenutek, dobiti okus po brezčasju, ta poseben okus, dosegljiv samo v času brez časa.

Kadar slišimo sporočilo vesolja, ker smo znali prebrati njegovo pismo, bomo dobivali še potrjevalne odmeve. Opazimo, da je, denimo, med kopico elektronske pošte vsaj ena taka, ki govori prav o tem, kar poje ptica v duši. Kot se je zasvetila na mojem ekranu tisti dan, ko je ona ustavila kolo in jaz za hip svoj korak. Zgodba o tem, kako je treba znati ceniti vsak trenutek in nikoli ničesar hraniti za posebne priložnosti. Kajti vsak dan v našem življenju je poseben. Kar je junak te zgodbe odkril, ko je našel v predalu pokojne žene izbrano svilo in čipke, hranila jih je za posebno priložnost. Ta ni prišla, žena je prej umrla. Zato vdovec sklene: »Moti me, ker sem se nehal srečevati s svojimi dobrimi prijatelji, s katerimi sem se nekoč želel pogovarjati. Moti me, ker ne napišem pisma, ki sem ga želel poslati enkrat v teh dneh. Moti in žalosti me, ker nisem rekel svojim staršem, bratom in otrokom bolj pogosto, kako rad jih imam. Sedaj skušam ne zamuditi, hranim le tisto, kar lahko obogati življenje s smehom in radostjo. In vsak dan si rečem, da je danes poseben dan … vsak dan, vsaka ura, vsaka minuta je posebna.«

Ja, vsaka minuta je posebna, če jo kot tako zaznamo (vse je v glavi!) in se njene posebnosti zavedamo. A ga ni junaka – razen razsvetljenih mojstrov – ki bi mu to uspevalo štiriindvajset ur na dan. Prepogosto zapademo v rutino, večino dneva živimo avtomatizirano: vstati, obleči otroke, jih odpeljati v vrtec in šolo, pohiteti v službo, tam opraviti to in to in še kaj tretjega, spet hiteti domov, dvigniti otroke, iti med potjo v trgovino, skuhati, vzeti iz pralnega stroja perilo, ki smo ga dali zjutraj v pranje, odpeljati otroke na različne aktivnosti, ipd., itd.. Zato se moramo učiti prekiniti čas, vsak dan za nekaj minut, na tri dni za nekaj ur, vsak teden za kak dan, vsak mesec za tri dni, vsake tri mesece za teden dni, kot učijo stari kitajski modreci.

Živimo v obdobju velikih sprememb in zato je vse več ljudi, ki se zavedamo nuje prekinitve časa. Z meditacijo, molitvijo, jogo (in desetinami drugih veščin sprostitve telesa, duše in duha), branjem (knjiga je najboljši stroj za upočasnitev časa, kar jih obstaja!), sprehodi v naravo, vrtnarjenjem, odmiki v samoto samostanov … Zavedajo se pomena doživljanja brezčasnosti tudi v poslovnem svetu (ne le na Japonskem, tudi drugod že imajo v podjetjih posebne sobe za tišino, za meditacijo), vse več je hotelov, ki ponujajo pomoč pri sproščanju, tudi v vrtcih, šolah, celo v zaporih si vzamejo čas za brezčasje. Ne bi verjela, če ne bi videla na lastne oči v dopisu, v katerem me avtorica za sodelovanje v članku za korporativno revijo podjetja Volkswagen Škoda, ki bo spregovoril o času. Mi je zastavila zanimiva vprašanja: Bi rekli, da je danes »čas še vedno denar«? Pot od točke A do točke B traja z avtom 30 minut. Pa za vas, v avtu? Si upate en teden preživeti brez ure, brez urnika, kaj bi to za vas pomenilo? Kdaj postane čas za vas brezčasen? Sem ji odgovorila s supersonično hitrostjo, saj sem prav o tem premišljevala tisti čas, ko je prispelo njeno pismo, še sem razmišljala o vsebini pisma iz vesolja, ko je na pločniku stare Ljubljane ona ustavila kolo in sem jaz obstala z njo v brezčasju.

Ko sem končala z odgovori na vprašanja o času in vstala izpred računala, sem zadela ob živo rumeno knjigo, položeno na okensko polico. Je padla na tla in ko sem jo dvignila, sem na naslovnici uzrla: Stefan Klein ČAS -- Snov, iz katere je življenje -- NAVODILO ZA UPORABO. Knjigo sem začela prebirati pred časom, pa ni bilo časa, da bi to poučno delo prebrala do konca. Zdaj ga bom, ker tako prepeva ptica v moji duši, ptica, ki je na svojih krilcih prinesla pismo iz vesolja. Kako zanimiva knjiga! Iz treh delov. Prvi ima naslov Kako doživljamo čas, drugi Izraba časa in tretji Kaj je čas. V njem je poglavje Vrzimo ure s prestola. Epilog je poimenovan Nova kultura časa.

Kako preprosto zveni šest korakov, ki jih avtor zapiše na koncu! Samo naučiti se je treba korakati v pravo s¬¬mer – k občutju brezčasja. Prvi korak: suverenost v odnosu do časa. Drugi: živeti v skladu z biološko uro. Tretji: kultivirati prosti čas. Četrti: doživeti trenutke. Peti: naučiti se zbranosti. In šesti: slediti temu, kar imamo radi. Tako preprosto torej, pa vendar umirajo milijoni ljudi, ki niso storili niti prvega koraka. Na nas je, da se odločimo drugače. »Torej se lahko odločimo, ali se bomo naučili plavati – ali pa se bomo kar tako prepustili toku časa« (S. Klein).

Manca Košir