Meditacija…

Minilo je pet let od moje prve meditacije, ki se je neprekinjeno držim vsak hip mojega življenja… Moja mantra je sestavljena samo iz dveh besed, ki sta tako enostavni in hkrati, včasih, tako komplicirani, sta pa za vedno edini besedi moje meditacije ali molitve. Obe sta, Edini - izvir mojega navdiha. Sta na okus vseh barv mavrice, obe sta sijoči in božajoči…

Vsako jutro, ko se zbudim, sem s srcem, z mislimi in z vsem mojim bistvom - le te dve besedi. Ko spim in sanjam... bedita nad menoj...

Lahko se mi življenje obrača in skače, lahko me vse in vsak kaznuje, lahko se spotaknem in mogoče nekoga po nesreči zadanem po nosu z visoko petko na mojem čevlju, lahko se jezim in »bruham ogenj«, lahko se smejim z močjo vsega planeta in se zabavam kot zadnjič v življenju, lahko sem nežna in sočutna, lahko jočem in kričim… Besedi ostaneta nespremenjeni, in sta vsako sekundo me spremljata.

To besedi sta dve, ki sta moje bistvo, moja oblika, moja vera, moje zaupanje in sreča, smisel življenja v katerem sem in katero živim, te besedi sta dve - večnost, in sta trdnejši od začetka vseh začetkov, ker pomen teh dveh besed je obstajal pred vsem, kar je bilo, kar je in kar bo…

To je stalnica, ki je nemogoče preoblikovati ali preusmeriti, ker je v teh dveh besedah - resnica, absolutna in edina resnica za katero vem in v kateri nastaja, obstaja in se nadaljuje življenje… za vedno…

…bistvo je očem nevidno, beri s srcem…

4DZ. 05.01.2011