Zunaj se je že spuščal mrak in narahlo je snežilo. Vse je kazalo na zgodnjo zimo (vsaj tako so tudi napovedovali starejši ljudje, ko so modrovali, kaj in kako). Gledal sem skozi okno in opazoval, kako snežinke poplesavajo po oblačnem nebu. Vedno pogosteje so padale. S pogledom sem jim sledil v višino, kar je dajalo videz velikega lijaka polnega puhastih madežev in hotel sem jih šteti, pa ni šlo.

Kar naenkrat jih je bilo preveč, nešteto jih je bilo, padale so na tla in se spoprijemale, postajalo je vedno bolj belo, kar me je neizmerno veselilo, saj sem imel rad zimo navkljub temu, da sem imel daleč do šole in da nisem imel primerne obutve in oblačila. Pa saj nisem bil edini, kar nekaj jih je bilo, ki so delili z menoj isto »mizerijo«.

Eden izmed njih je bil že moj brat Tone, čeprav je imel to srečo, da je dobival ponošeno obutev in vrhnja oblačila od tete Anke, mlajše mamine sestre, jaz pa od njega. Nemalokrat se je zgodilo, da sem moral čakati, da je brat prišel iz šole (hodil je dopoldan), da sem lahko obul, kar je on sezul. Čeprav je bilo tisto večkrat mokro, pa je vsaj bilo, kar je pomenilo, da sem lahko odšel v šolo.

Tisti večer (leta 1956, Morje pri Framu) smo bili otroci sami z atom doma, mama je namreč bila na obisku pri teti Dragici, njeni sestri v Slovenski Bistrici. V kuhinji je bilo toplo in vsi trije, brat Tone, sestra Dora in jaz, smo bili v pričakovanju večerje. Mame seveda ni bilo in vse je šlo bolj počasi. Stari pregovor pravi, da če ima hudič mlade, jih ima več. Tako se je tudi zgodilo. Za večerjo je tistikrat bila na jedilniku, kot po navadi, kava z mlekom ali brez (po želji), z malo sladkorja in črnim kruhom, po želji pa tudi brez njega. Slaba volja je nastala, ko je oče odkril, da kave – proje ni in da bo očitno potrebno iti po njo v trgovino, ki pa je bila za tiste razmere precej daleč, v Framu. Z bratom sva se spogledala in vedel sem, da sem »prostovoljec« in da bom moral v trgovino jaz, če se ne bo drugače ukazalo. Kar se pa ni.

Tik preden sem se podal na pot, mi je oče še rekel: »Franci, pa še cigarete, da ne boš pozabil in hitro pridi!« Pot me je vodila mimo Matkovega mlina in povem vam, sline so se mi kar cedile, tako je dišalo po sveži moki. Kar samo po sebi je klicalo po kruhu, tako da sem bil še bolj lačen. V želji, da pridem čim prej do trgovine, nisem opazil, koliko snega je že napadlo in tudi mračno je že bilo, tako da so se že po bližnjih hišah prižigale luči. Res so bile nekam blede, a verjetno zato, ker so imeli samo po eno žarnico, saj tisti čas je bila električna razsvetljava pravo bogastvo.

Pred vrata trgovine sem prišel ravno v trenutku, ko je trgovec Kodrič že zapiral kovinska vrata (z drogom, ki je bil za to namenjen, je vrata vlekel iz smeri stropa do tal). Dejal mi je, naj pohitim, in me spustil v notranjost trgovine. Čeprav hodeč že skoraj po vseh štirih, sem bil hvaležen, da se me je usmilil. Po trgovini je dišalo po petroleju in karbidu, ki sta bila poleg elektrike pravzaprav nepogrešljiva v gospodinjstvu in brez katerih si nismo mogli predstavljati prave trgovine z ostalimi prodajnimi artikli kot so živila, vsaj v Framu ne. Kar naenkrat sem se znašel v zmešnjavi vseh vonjev in povem vam po pravici, da me ni motilo. Vonj, ki je prevladoval, je bil namreč vonj po nečem prijetnem, vonj po prazničnih dobrotah, saj se je približeval dedek Mraz, pravzaprav božič, in na polici bolj v kotu je bilo kar nekaj primerkov dobrot.

Trgovec me je pogledal preko pulta in me vprašal, kaj želim in da naj pohitim, ker se mu mudi z zapiranjem, čeprav je stanoval kar v zadnjih prostorih, saj je bil lastnik trgovine. Stal sem pred njim, malo sem se moral odmakniti od pulta, da sva se videla, in mu povedal, po kaj sem prišel. »Izvoli, tu imaš Ibarce (cigarete), pa glej, da jih ne izgubiš iz neca, proje pa nimam! Boš kaj drugega?« me je še vprašal. Bolje, da me ne bi. Gledal sem po trgovini, čeprav sem imel že v mislih, kaj bo tisto drugo, a se nisem mogel takoj odločiti. Vedel sem, da denarja nisem dobil za to, kar sem imel na umu, pa še tako potrebne kave ne bom prinesel domov. Vendar je bila želja po tistem močnejša in trgovcu sem z roko pokazal, kaj želim. »A tega bi rad?« me je vprašal. Odvrnil sem mu: »Ja, dedka Mraza bom, ja tistega!« Čeprav so bili vsi enaki. Vsi so bili čokoladni in zaviti v barvno folijo, zaradi česar so bili še bolj mikavni in v mojih očeh prave sladke sanje.

Bolj ko sem se približeval domu, bolj je bil dedek Mraz težak, čeprav je od njega ostal samo še spodnji del, čokolada pa vedno bolj grenka. Sprva sem imel resni namen, da ga delim z bratom in sestrico, vendar sem si že po prvem koščku (najprej sem mu odgriznil glavo) premislil, saj je bila čokolada tako božanska, da kar nisem mogel, da bi jo delil še s kom.

Domov sem prišel, ko je bila že trda tema in še bolj se je stemnilo, ko me je oče vprašal, kje imam kavo. Ko sem mu rekel, da je v trgovini niso imeli in da sem si kupil dedka Mraza, se je še dodatno stemnilo. Brat in sestrica sta se skrila pod mizo, ko me je oče lovil po že tako malem prostoru. Nameraval sem se skriti tudi sam, vendar mi ni uspelo.

Kadar se spomnim tega dogodka z čokoladnim dedkom Mrazom, kar se vedno zgodi na dan v predbožičnem času, me obdajajo mešani občutki. Danes vem, da je bilo v tistih takorekoč povojnih časih težko, saj ni bilo denarja. Skratka, takrat ni bilo ničesar, kar bi otroci »potrebovali« in želeli imeti. Sploh pa, kako nam bi starši lahko kaj dali, saj tudi sami niso imeli; vojna jim je vse vzela. Izgubili so mladost. Najhuje je pa to, da so izgubili čustva in na vso žalost in resnico tistega časa tudi vedenje, da smo bili njihovi, po vojni rojeni, rojeni v svobodi, ki pa je bila velikokrat bolj kruta kot vsi časi pred njo.