Včeraj sem zaspala utrujena, obupana, bolana...

Budilka opozarja, kot vsako jutro, ob isti uri.
Vstanem..ni težko, skuham kavo...danes je res dobra, na obrazu se zariše nasmeh.
Tema je še a je jutro čudovito in kava, res je nekaj posebnega...

Ura ne čaka, pohitim oblečem najmlajšo, danes ni pritožb, oblečem ta večjega, malo trši oreh a nasmeh ne izgine. odpeljem vsakega na svoj konec in glej to spet sem doma...

Srce mi igra in nasmeh ne izgine, ko pospravljam goro igrač, mečem na kup perilo, posesam stanovanje. Hja popoldan je služba, vmes je treba plačat položnice, kaj skuhat...

A nasmeh ne izgine, ker danes je drugače, danes
sem srečna, ker lahko poslušam čebljanje ker lahko vozim sem in tja ker lahko plačam položnice, grem v službo...

Res je neobičajno običajen dan...