Pred kratkim sem po e-pošti dobila ganljiv posnetek. Dogaja se v cirkuški areni, kjer je napeta vrv. Kozliček se počasi vzpne po stopnicah in stopi na vrv. Najprej s sprednjima tačkama, nato še z zadnjima. Obrne se proti vrvi in začne hoditi po njej. Ko prestopi sredino vrvi, dreserka na vrv pričvrsti majhen okrogel predmet. Kozliček pride do konca vrvi, obstane, se počasi začne obračati in se spet odpravi proti sredini.

Ko se približa okroglemu predmetu, stopi nanj – najprej s sprednjima tačkama, nato še z zadnjima, tako da nazadnje stoji na tem majhnem okroglem predmetu. Čez nekaj časa se spet spusti na vrv in po njej prehodi še preostanek poti do cilja – do stopnic, po katerih se spet spusti na varna trdna tla.

Ko gledam ta prizor, se sprašujem, kako se počuti ta žival in z njo še veliko drugih, ki morajo živeti tako kot ona. A saj na to ni tako težko odgovoriti. Počuti se tako, kot bi se počutili mi, če bi morali živeti nekje v tujem svetu med tujimi ljudmi in delati to, kar si ne želimo, ker bi močnejši to zahtevali od nas, čeprav bi se mi neskončno in nemočno želeli vrniti domov, k tistim, ki jih ljubimo in ki oni ljubijo nas, kjer bi lahko živeli življenje, ki bi nas napolnjevalo z radostjo in bi se lahko počutili svobodne.

Toda ko pogledam to žival, ki mirno prenaša trpljenje in stisko in prisluhnem glasovom ljudi v dvorani, ki se ob tem lahkotno zabavajo ter gledam hladno in brezčutno dreserko, mi ni težko uganiti, kdo je tukaj modrejši in inteligentnejši. Modrost ni naučeno znanje, inteligenca ni intelekt, temveč notranja drža, v kateri se odraža odnos do življenja in odnos do drugih in ko občutimo, kaj je v življenju resnično pomembno.

Ljudje, ki dresirajo živali, bi se morali zavedati, da služenje na račun trpljenja drugih na dolgi rok prinaša samo žalost in nezadovoljstvo. In tisti, ki obiščejo takšno predstavo, bi se morali zavedati, da s tem podpirajo trpljenje živali. Če v cirkusu nastopajo ljudje, so tam zaradi svoje svobodne odločitve, toda živali se za takšno življenje nikoli ne odločijo same.

Njihov dom je drugje – v svobodni naravi, kjer so širni travniki, ki dajejo občutek svobode, gozdovi, ki nudijo varnost in zavetje, prostrano nebo, kjer lahko letijo v neskončnost. Njihov dom je tam, kjer so tisti, ki jih ljubijo. To je njihovo življenje.

Ne želijo si imetja in bogastva, ne potrebujejo priznanja in samopotrjevanja, saj vse to ne prinaša veselja do življenja. Želijo si samo, da jih ljubimo in spoštujemo ter jim pustimo svobodo. Saj to vendar ni tako težko, dati drugemu to, kar si želimo sami zase. Celo nasprotno – ugotovili bomo, da postajamo srečnejši.

Videla sem že prizore ganljivih srečanj, v katerih so ljudje spet našli žival, ki so ji nekoč rešili življenje, jo negovali in nato spet vrnili v njeno naravno okolje. To so prizori resnične notranje sreče, ki jo izžareva žival, ki prepozna človeka in človek, kateremu žival priteče v objem.

Ti prizori v nas prebudijo občutek resnične radosti in svobode, v tistih prvih pa je veliko žalosti in stiske. Zato je pomembno, da se zavedamo, da so živali del narave – tako kot tudi mi ljudje - in ne predmeti za našo zabavo in služenje denarja. Za vse je vedno vsega dovolj, če ne mislimo samo nase, temveč tudi na vse tiste, ki živijo z nami in okoli nas.

Sonja Ličof, Maribor