Čas zime je skrivnostni čas. Odpirajo se vrata v svet duha in naredi se prostor za živo svetlobo, v katero je odeto notranje kraljestvo. To svetlobo lahko vidimo samo s srcem in ne z očmi. Naredi se prostor za posebno tišino, ki leže kot pajčolan na ljudi in naravo. Vstopi v naš svet skozi padanje snežink, ko postane vse ogrnjeno v belino in hlad in molčanje.
In čas zime prinese še eno posebnost: pravljičnost. Življenje se ponotranji in domišljija odpotuje na skrivnostne poti proti srebrnim zvezdam. In odkriva pokrajine, kjer prebivajo drugačni prebivalci. Če bi naš duh svobodno in z budnostjo zavesti raziskoval notranje 'prostore', bi srečal skrito življenje, posebna bitja svetlobe in spiralnega valujočega plesa, ki se iskrijo, utripljejo, se vrtijo, sijejo, zvenijo ... kot neskončna harmonija barv in svetlobe.
Da, to je tihi čas angelov in njihove govorice, ko se sklanjajo k našim ušesom in nam prišepetavajo skrivnostne besede naše preteklosti, prihodnosti, sedanjosti. Njihova večna modrost nam kaplja skozi misli in spomine, ko seštevamo svoje življenje in v njem razbiramo sled napredovanja. V teh tihih in dolgih nočeh, ko diši po smoli v lesu, se lahko prepustimo čarobnosti notranjega sveta. Svet, ki je tako živ v otroštvu, vstane iz pozabe in je skoraj na dotiku roke, če si dopustimo malo popotovanje po onstranstvu.
Življenje je. V vsem. V najbolj nemogočih podobah, za katere bi dejali, da so sanje. In vendar je. In angeli so. Neskončno preprosto so del naše vsakdanjosti. Neopazni, neslišni. Dojeti njihovo veličastno bližino pomeni obnemeti, obstrmeti nad bogato lepoto, ki jo ponuja življenje samo in ki jo daruje narava v svojih milih in divjih obrazih. Mar ni vse v naravi nenavadno čudovito in čudežno? Še posebej v tej globoki nezemski tišini, s katero nas obdaruje zima.
Kaj bi odgovorili, če bi vas kdo vprašal ali obstajajo pravljična bitja kot so vile, škratje in ostali? Bi se ustavili za hipec in pomislili: morda pa le so. Bi znali ujeti v sebi otroško nedolžnost, na katero, vem, ste že zdavnaj pozabili? Vprašanje, če bi res. Kajti angelov se ne da prijeti, ne zmeriti, ne videti, ne slišati. Kje torej so, kdo so, kako do njih?
O devah
V sodobnem tempu življenja smo naravo pozabili in postali sami sebi zadostni. Pa vendar se lahko v tistih redkih trenutkih, ko si vzamemo čas za doživljanje narave, globoko v nas porodi notranja slutnja ali celo zaznava soutripanja drugačnega življenja, ki ustvarja celovito podobo bivanja. Živost tega utripajočega življenja mnogi poimenujejo devski svet. Mnoge kulture in religije so opisovale ta bitja naravnih sil, inteligence materije. V preteklosti je človek bolj tesno sodeloval s temi bitji, živel v skladu z njimi. Postopoma pa so civilizacijski dosežki zasukali njegovo pozornost stran od te naravne plati življenja. Tako je pretanjeni dih z naravnimi bitji prekril prah strogo racionalnega pristopa in načina življenja. Pa vendar se človek kot notranje bitje vse bolj zaveda celovitosti življenja, ki se ne omejuje le na zaznavanje preko petih čutil, temveč odpira možnosti za nove poglede na življenje - z zaznavanjem subtilnejših plasti, ki pa so razumu nedostopne.
Ljudsko izročilo, pripovedke, pravljice opisujejo deve varuhe pokrajin. Religiozni viri opisujejo krilate angele, ki prinašajo besedo pomiritve, tudi razodetja. Umetnikom se ta bitja razodevajo kot muze, ki nenehno dajejo navdih, inspiracijo za delo. Mnogi so jih tudi upodabljali.
In kaj pomeni izraz deva? Sam izraz je sanskrtskega izvora (staroindijski sveti jezik) in pomeni blesteče, sijoče, nebeško bitje. V hinduizmu predstavljajo deve celotno nevidno življenje. V krščanstvu lahko najdemo povezavo z angelom, ki nastopa v vlogi božjega sla ali angela varuha. Tomaž Akvinski je zapisal: Bog je prvi, angeli pa so drugi vzrok vidnega sveta.
Deve so bitja, ki gradijo svet, predstavljajo inteligenco materije. Človek dojema svet z razumom, ki sintetizira vtise, jih uredi in opredeli, deve pa naj bi dojemale svet preko čutenja. Tako kot človek nenehno širi stanje zavedanja, poglablja uvid v življenje, tako deva razvija občutenje in notranji sluh za pretanjene vibracije, katerim sledi pri gradnji oblik. Knjiga stihov iz Dzyan (avtorice Helene Petrovne Blavatsky), na primer, govori o devah kot o bleščečih sinovih, ki iz ne-oblike delajo obliko tako, da sledijo duhovnim ukazom. Deve naj bi za razliko od človeka 'videle zvoke in slišale barve'. Vsi ti opisi, ki govorijo o naravi dev in človeka, govorijo o komplementarnosti, dopolnjevanju obeh linij razvoja, saj naj bi tudi deve imele svojo evolucijsko pot. Zato si ju lahko predstavljamo kot dve plati istega kovanca, saj tvorita kompleksno celoto in sta tesno prepleteni.
Deve so bitja inteligence, ki oživljajo substanco in tako določajo temeljne pogoje življenja. Njihova ureditev je hierarhična. Tako se deve delijo glede na pretanjeno sposobnost prisluhnjenja impulzom, ki težijo k manifestaciji. Hierarhičnost dev lahko razumemo kot notranjo skladnost oziroma naravno delovanje dev glede na nalogo, ki jo opravljajo. Tako so deve lahko prenašalci besede (impulz posredujejo nižjim devam), graditelji oblik ali njihovi gradniki. Deve omogočajo vez med impulzom, ki postopoma preko teh skupin dev sestopa vse nižje in vse bližje manifestaciji, in nastankom neke oblike. Notranjemu vidu oziroma subjektivni zaznavi se lahko deve pokažejo kot večji ali manjši svetlobni vrtinci v obliki spiral.
Obstajajo različne skupine dev, ki na svoj specifičen način kot ljubeča mati skrbijo za življenje. Pogosto opisujejo zdravilne deve ali angele, ki skrbijo za zdravje in pomagajo pri procesu zdravljenja. Mnogi zapisi omenjajo tudi angela varuha, ki svari človeka pred nevarnostmi in ga varuje. So pa tudi deve, ki se ne tičejo le človeka kot posameznika, temveč kot mogočni varuhi skrbijo za cele pokrajine. Obstajala naj bi tudi posebna skupina dev naravnih pojavov - vetra, bliska, groma, strele ... Paracelzus, učenjak iz 16. stoletja, je omenjal deve zraka - silfe, deve vode - nimfe, deve ognja - salamandre in deve zemlje - pritlikavce, gnome.
Pravijo, da lahko z devami vsakdo vzpostavi stik, vendar mora biti na to posebej naravnan. Prvi pogoj je umirjenost fizičnega telesa, duševnosti in razuma. Potrebno je torej doseči stanje notranjega miru, ki utiša siceršnjo pozunanjeno aktivnost. Nato je pomembna srčna naravnava - da smo srčno odprti, iskreni in spoštljivi do dev. Iz srca se začne prelivati notranja magnetičnost in preko nje stkemo vez z devami. Pri tem moramo biti zbrani, jasnih misli in čistega namena, mirni, ne zaletavi, pa tudi ne preveč grabežljivi do izkušnje. Naš razum namreč pogosto hlasta po nenavadnih odkritjih in je nagnjen k temu, da subjektivni vtis omeji z miselno predstavo. Deve nas pravzaprav učijo pravilne povezave med srcem in razumom, kar pa je tudi pogoj za bolj izpolnjeno in harmonično življenje.
Življenje je precej bogatejše kot se zdi na prvi pogled, če poskušamo nanj zreti tudi kako drugače, ne le s fizičnimi očmi. Lahko se nam razodene nek nov svet, ki je tako daleč, a hkrati tako blizu.
Nataša Zorc in Darja Cvek Mihajlović
Vir: www.cdk.si/soutripanje |
Čas za perutničke in devičke
Prispeval/a: MC dne sreda, 15. december 2010 @ 19:00 CET
pravljična bitja kot so vile, škratje in ostali?
Pojasnil bi mu, da takšna bitja zelo verjetno ne obstajajo.
>> Bi se ustavili za hipec in pomislili: morda pa le so.
Za hipec. Ampak samo za hipec. Človeka prešine marsikaj.
>> Bi znali ujeti v sebi otroško nedolžnost, na katero, vem,
ste že zdavnaj pozabili?
Beseda nedolžnost je popolnoma neprimerna. Če nisi
nedolžen, potem si kriv. Kriv česa? Tega, da ne verjameš več
v pravljice in v pravljična bitja? Kriv, da nekaj veš ali da
razumeš, kako nekaj deluje? Kriv, da razumeš naravne
pojave? Veliko bolje bi bilo govoriti o otroški naivnosti in
neznanju. Sicer pa me je groza, če pomislim, česa vsega me
je bilo kot otroka strah, še posebej v temi, samo zato, ker
sem verjel v pravljična bitja. Na srečo se danes
teme ne bojim več. Po zaslugi izgube »nedolžnosti« –
»otroške nedolžnosti«, da ne bo nesporazuma.
>> Vprašanje, če bi res. Kajti angelov se ne da prijeti, ne
zmeriti, ne videti, ne slišati.
To velja za vsa pravljična bitja, vključno z bogovi.
>> Kje torej so, kdo so, kako do njih?
Stojči in še kdo bi rekel, da so angeli in deve skriti v srcu.
Osebno menim, da je v srcu samo to, kar je evolucija
ustvarila, da bi srce, kot mišični organ, ki je najprej in
predvsem sofisticirana biološka črpalka, moglo poganjati kri
po žilah, kar omogoča oskrbovanje celic s hrano in transport
odpadnih snovi iz celic. Srce je nepogrešljiv organ pri ljudeh in
mnogih živalih, vključno s členonožci, mehkužci in vretenčarji.
Domnevamo, ampak samo domnevamo lahko, da imajo srce
tudi tako imenovane deve. Če obstajajo, seveda. Za angele iz
zanesljivih virov vemo, da imajo krilca oziroma perutničke
(organ za letanje).
Začuti že svoje perutničke ;)
Prispeval/a: stojči dne sreda, 15. december 2010 @ 20:30 CET
res bi stojči rekel, da so angeli in deve skriti v srcu,
ampak ne tistemu,
ki pumpa kri, ampak tistemu brez katerega tudi črpalka, ki pretaka kri ne bi delovala,
to milo ti srčece ti znotraj celic ustvarja svetlobni efekt,
brez tega svetlobnega efekta pa ni ne metabolizma, niti elektromagnetnega polja,
skratka ves tvoj zunanji svet je samo refleksija notranjega sveta.
Ali obstajajo svetlobna bitja?
Ja zakaj pa ne?
Ta energija, ki vse ustvarja, vse vzdržuje in tudi vse uničuje je spektralna energija, lahko se pretvarja v karkoli po mili volji.
Seveda obstajajo ljudje, ki to energijo kot angele in deve lahko vidijo, ampak to še ne pomeni, da so ti ljudje Boga zagrabili za jajca in s tem že našli smisel svojega življenja.
Končno bi stojči vsakemu od vas rekel;
"Če želiš spoznati angela
pojdi v kopalnico pred ogledalo
in si poglej v oči.
Tam se skriva tvoj angel.
Če v svojih očeh ne vidiš nič,
ti zagotavljam,
da si ta angel, ki ga morda iščeš
nihče drug kot prav ti" ;)
---
stoychi